Na prvi pomladni dan smo vam skupaj s katedro Veduna in ansamblom Vedun pod vodstvom dr. Mire Omerzel - Mirit podarili posebno darilo: koncertno obredovanje ob spomldanskem enakonočju, po katerem je sledila še čudežna zvočno-energijska kirurgija.
Po prvih tehničnih zapletih, zaradi katerih smo prireditev preselili v Športno-plesni center BUBA, je naše slovansko koncertno obredovanje s kozmično zvočno-energijsko kirurgijo steklo, in sicer v nabito polni dvorani. Po enournem koncertnem obredu z glasbili, pesmimi in spontanimi zvoki, ki se zrcalijo in odmevajo v slovanskih dušah – v balkanskih deželah in Sloveniji ter pokrajinah oddaljene Sibirije, je sledila še izjemna »kirurgija«. Slovanski duh zveni podobno, pa vendar različno.
Ta začetna zvočna »invokacija« je imela pomemben namen: kolikor se da »zmehčati« ljudi, njihovo v stresih pridelano blokiranost, rušilne misli in čustva, strahove, moteče nadziranje, napetost, zaskrbljenost srca ...
Sledila je torej čudežna kozmična zvočno-energijska kirurgija. Mirit in glasbeniki ansambla Vedun (skupaj 33 terapevtov Mirine terapevtske šole Veduna) ter seveda številne kozmične entitete so pomagali množici (okoli 150 ljudi). Prisotni so očtino to darovano (brezplačno) kirurgijo zelo potrebovali.
Odtisi kdo ve kdaj doživetih travm, blokiranih v etrskih telesih ljudi in iz podzavesti, so se pričeli z jokom in solzami razgrajevati takoj, ko so se oglasili sibirski šamanski bobni. Mnogi so se uspeli osvoboditi nadležne čustvene bolečine, ki povzroča v fizičnih telesih tudi bolezni, če so v njih prisotne predolgo in se jih človek kmalu ne osvobodi, problemi pa se pojavijo tudi v vsakdanjem življenju.
Intenzivno energijsko očiščevanje se je pričelo s sodelovanjem energo-terapevtov šole Veduna, ki so prišli iz raznih slovenskih in hrvaških krajev. Prav pestra druščina jih je bila – od vsepovsod. Z ljubeznijo in zavzeto so priskočili na pomoč, čeprav so se nekateri v tem času pretresov in kriz tudi sami znašli v nezavidljivih situacijah. Prisotni so bili povečini presenečeni nad dogajanjem in lastnimi intenzivnimi reakcijami, ki so se odvijale spontano in le pod enim nadzorom: pod taktirko Univerzalne Inteligence ali Zavesti, pa tudi Mirinim budnim očesom in ušesom. Energija, da bi jo rezal, Prisotnost Najvišjega (tudi nedoumljivega) pa je bila očitna in nadvse močna.
Po dveh urah in pol izjemnega dogajanja v povezavi z vsemi ravnmi resničnosti, se je kirurgija končala. Tisti, ki so se ji odprli, so bili najprej precej utrujeni, potem pa je prišlo olajšanje. Lahkotnost. V sledečih dneh je kirurgija dobivala svoj epilog v različnih ozaveščanjih in uvidih, nadaljnem osvobajanju travm, spontanim (samo)zdravljenjih in povečini v novi in polnejši radosti. Vse to je zazvenelo sicer v faznem zamiku nekaj dni zatem. Pa še vedno se odvija potrebno urejanje in spreminjanje po tem pomladnem zvočno-kirurškem dogodku. Naj se!
Vsaka naslednja kirurgija (te potekajo 1. in 2. četrtek v mesecu v centru Parinama) lahko odpravi novo motečo plast kdo ve kdaj doživetih travmatskih energijskih odtisov, ki ljudi delajo nesrečne, nemirne ali celo bolne. Mir bo po vsaki kirurgiji globlji, blagostanje večje, sreča bolj žareča, zavest širša, odnosi strpnejši, bivanje lahkotnejše ... Naj bo tako! Vse do končnega cilja – dovršene celovitosti.
Naj se torej širi zavest v brezmejnost in polnino zavedanja. Čas je. Ljudje naj si z duhovnim delom in odprtostjo prislužijo obilje, ki ga potrebujejo za življenje in si ga želijo.
(zapis katedre Veduna in ansambla Vedun)
Izpoved Eugena Vršiča, terapevta katedre Veduna, o sobotnem ekvinokcijskem dogajanju
Draga Mira,
sobota je bil en zelo zelo poseben dan. Že samo vzdušje med Vedunci pred pričetkom je bilo drugačno kot ponavadi. Ko sem se pogovarjal z njimi, je bila debata popolnoma iskrena in odprta. Ko so nato ljudje začeli prihajati, se mi je zdelo, kot da nekatere poznam že zelo dolgo, samo smo se pač nekje nekako izgubili in se sedaj končno zopet srečamo. Vsak je vstopal malo drugače, malo drugače oblečen in z malo drugačno masko (kot vedno v življenju), ampak skupni imenovalec se mi je zdela nepotešena, neizrečena bolečina.
Velike gnojne rane, ki so prosile za oskrbo. In so jo tudi dobile. Izredno močna energija ljubeče milosti (sam sem bil popolnoma moker že po prvih minutah) je te rane mazilila, čistila in zapirala pred mojimi lastnimi očmi... Popkovje zakopane bolečine je vzbrstevalo, se razcvetalo in odmiralo pri vseh tistih, ki so zmogli pogum, da so si končno dovolili olajšanje in preobrazbo.
Vsi in vse skupaj smo bili eno, ena sama celota, nedeljiva, vseprežemajoča in osvobajajoča. In jaz s svojo prisotnostjo sem bil del te enkratne celote, ki je z Božjo milostjo lahko nesebično in brez kakršnihkoli kalkulacij lahko naredil za "druge" nekaj tako zelo veliko čistega in dobrega. Ne vem, s čim sem si sam zaslužil to milost, jo pa z veseljem in ponižnostjo sprejemam. Hvala ti, ljubi Bog, hvala ti, draga Mira...!
Nikoli ne bom pozabil nekaterih ljudi in njihovih izrazov hvaležnosti, ko so mi roke stisnili na njihova prsa in skozi jok očiščevanja izhlipali "hvala, hvala, hvala". To ni bil samo nekakšen hvala, to je bil resničen hvala. Določeni so me tako ganili, da sem potihoma jokal skupaj z njimi, vendar predvsem v sebi, da tega niso opazili, kajti za pacienta najbrž ne more biti ravno spodbudno, da se še sam terapevt zjoče nad njegovim "stanjem"...☺ Ja, nekateri dvonožci so me tako dotaknili z njihovo ljubečo odzivnostjo, da se še sedaj počasi pobiram.
Vse skupaj, se mi zdi, je trajalo mogoče kake pol ure. Predvsem "praktični" del, ki je poniknil v nekakšno časovno razpoko, nekam onkraj, se je v mojem spominu končal, še preden se je dobro začel; sploh nisem mogel dojeti, da je bilo tako hitro konec, ker je bilo še ogromno dela za postoriti.Enostavno prekrasno doživetje, ne morem pa se znebiti občutka, da smo "terapevti" bili tisti, ki smo prejeli največ. Pljuča mi dobesedno žarijo, nadledvičke buhtijo, nos bi odpadel, pa ne bi... Ni kaj, ponavljam že izrečeno: "Ko bom velik, bom terapevt"! Upam samo, da bo Kozmos vsaj malo ali pa vsaj začasno omilil kriterije... ☺
Vse dobro vsem, Eugen
Foto: Aleš Pavletič in Katedra Veduna (Ana Pišler)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
