Dejstvo je, da se številni zakoni končajo z ločitvijo, vendar to nikakor ne pomeni, da je zakon sam po sebi slab in da je bolje, da se sploh ne poročimo.
Treba je le razširiti svoj pogled nanj in dojeti, da se večina človeških odnosov spreminja v boj za moč, kar je težava, s katero se vsak posameznik mora soočati sam s sabo.
Nekatere knjige pozabimo skorajda takoj, ko smo jih odložili, ponavadi zato ker so napisane v vsiljivem slogu in nam izrecno govorijo o tem, kako moramo živeti. A knjige, ki nežno razkrivajo univerzalno resnico in v bralcih spodbujajo osebna vprašanja, nikoli niso napisane kot priročnik v treh korakih, temveč pogosto kot knjižno-umetniška dela, zato se k njim radi vračamo.
Celestinska prerokba je pretresla planet, ko je bila konec devetdesetih let prvič objavljena. Toda vsaka nova izdaja te knjige nas lahko spet spodbudi, da se znova vprašamo o svojih stališčih. Avtor James Redfield je v čudovitem slogu v obliki razburljivega avanturističnega romana zapisal nekatera opažanja, ki se jih je vredno tudi danes spomniti, predvsem ko gre za moško-ženske odnose in za veliko podzavestno željo po nadzoru, ki se skriva v vsakem od nas.
V zvezah zahtevamo toliko, da jih naredimo skoraj nemogoče, razlaga Redfield, in se sprašuje, kaj pravzaprav delamo s svojimi ljubezenskimi odnosi. Ko sta namreč oba partnerja v zvezi zelo zahtevna, ko oba pričakujeta, da drugi živi v njegovem ali njenem svetu, da se vedno pridružuje njegovim ali njenim izbranim dejavnostim, neizogibno prihaja do boja med dvema egoma.
Nezavedno tekmovanje
Pobrskajte po spominu in poglejte, kako so se končale vaše prejšnje zveze. Ali so se v nekem trenutku spremenile v odprti boj za prevlado oz. nadzor? Bodite iskreni do sebe in zgrabite pod površjem nestrinjanja. Zakaj je do nestrinjanja sploh prišlo, kdo je koga želel nadzorovati? On njo ali ona njega? Preprosto je zagledati, ko želite videti.
Redfield trdi, da nam je prav zaradi te potrebe po nadzoru težko dolgo časa ostati z eno osebo. Pogosto se niti ne zavedamo, da je to, čemur rečemo ljubezen, resnično le črpanje energije nekomu. In to se dogaja, ker nismo usklajeni sami s seboj in resničnim Izvirom, Stvariteljem, Ljubeznijo, kakor koli temu želite reči, kar ima za posledico občutek slabosti in negotovosti, kot da nam vedno nekaj manjka.
Soočeni s to pomanjkljivostjo so ljudje vedno skušali povečati svojo energijo na edini način, ki so ga poznali: s psihološko krajo energije drugih in z nezavednim tekmovanjem, ki je osnova vseh človeških spopadov na svetu. Čeprav se tega ne zavedajo, ljudje radi nadzorujejo druge in jih hočejo nadvladati. Zdi se nam, da nas to nekako krepi, da nam je od tega bolje. Zakaj?
Le spomnite se prerekanja dveh oseb. Tudi sami ste videli, kako je ena od njiju zmagala, tako da je drugi vsilila svoje stališče. Videli ste, kako se energija izgubljenca pretaka v zmagovalčevo – izgubljenec se počuti izčrpano, slabo in zmedeno, medtem ko je zmagovalec poln samega sebe in poka od energije, ki jo je kot energetski vampir 'popil' od svojega sogovornika. Prav zato ljudje pogosto zavzemajo manipulativno stališče.
Ne glede na posamezno situacijo ali temo pogovora – izreči se pripravljamo tisto, kar je potrebno, da bi prevladali in pridobili prednost. Če smo uspešni, če naše stališče prevlada, se ne počutimo slabi, temveč dobimo t. i. psihološko spodbudo.
Zato je toliko nerazumnih spopadov na svetu, tako med posamezniki kot med narodi. In ko gre za partnerske odnose, je prav ta potreba po nadzoru neposreden razlog, zakaj je zakon kot institucija zadnja leta prizadet. Vedno več je ločitev, zunajzakonskih skupnosti in samostojnih žensk, ki prisegajo, da se nikoli ne bi poročile. Vse to je velika zamenjava tez.
Zakon ni težava, zakon ne uničuje ljubezni in zakon ni slab sam po sebi – vse to so predsodki. Vaš zakon je tak, kot ste vi. Seveda je lažje kriviti partnerja, vsakič ko smo nezadovoljni s seboj. Toda ali nismo le sebični in negotovi, medtem ko z masko samozadostne osebe z vsem možnim skušamo nadzorovati druge?
Ko se pogledamo v ogledalo in se iskreno pogovorimo sami s sabo, brez lepšanja, brez krivde in brez sramu, bo resnica dobila priložnost, da se bo pojavila v naši zavesti ter bomo začeli dojemati, koliko resnično manipuliramo, in to le zato, da bi bili večji v svojih očeh.
Maja Pakić
