Naša pričakovanja nas oddaljujejo od cilja

6. 11. 2014
Deli
Naša pričakovanja nas oddaljujejo od cilja

Ko občutimo, kako si česa želimo, kako smo polni pričakovanj, se vsi doživljamo kot dobri ljudje. Tako razmišljamo: prav je, da si pričakujem kaj lepega od sveta zase, saj sem tega potreben in si tega zaslužim. Ali ni prav, da pričakujemo, da bodo naše želje uslišane?

Tako si govorimo: pričakujem ljubezen, ker sem dobra, pričakujem si poštenost, ker sem pošten človek, pričakujem hvaležnost, ker toliko dajem, pričakujem, da boste kupili moje lepe izdelke, ker so krasni in si zaslužim, da to dojamete in me ovrednotite, pričakujem, da me ne prizadenete, da opazite mojo žalost, da me ogrejete s svojo ljubeznijo, ker si zaslužim tolažbo in toplino.

Kadar odgovora in izpolnitve ni, se začne drugi del samogovora: Kaj pa hudega delam, da se mi ne zgodi nič lepega???!!!!! Kaj pa moram narediti, da boste končno kaj dali???? Ali še ni dovolj, da sem, kar sem??? Ali bo sploh kdaj kdo kaj naredil zame???

Tako se pokaže resnica: pričakovanje je terjatev. Zahtevamo – kot tisti, ki ima vso pravico, da dobi, kar mu pripada. Drugim je sporočeno, da so dolžniki.

Kako se počutim, ko kaj pričakujejo od mene?

Še na misel nam ne pride, da bi se vprašali, kako se MI POČUTIMO, ko nas obravnavajo kot dolžnike.

Priti domov in pričakovati, da bo  kosilo ob enih na mizi ... je eno. Priti domov in si želeti kosilo, potem ugotoviti, da ga ni, si ga pripraviti ali pomagati  in se pozanimati, zakaj ga ni kot običajno in kako je mogoče to urediti na nov način in kaj se dogaja drugemu ... pa je čisto nekaj drugega.

Pričakovanje ločuje, prevzem odgovornosti in iskanje rešitve povezuje.

Ko začnemo sami prevzemati odgovornost za svoje dobro počutje, se življenje zelo spremeni. Iz dojenčka, ki je potreben vsega, in ima samo jok, da se izrazi,  postanemo odrasla, odgovorna in ustvarjalna  bitja.

Povabiti ali zahtevati

Druge lahko dojemamo kot soljudi, ki PROSTOVOLJNO pristopijo in pomagajo, ko so srčno povabljeni.

Ali se jezimo na prijatelja, ki ne pride na obisk? Potem pomeni, da ni bil zares povabljen. Imeli smo pričakovanja, ki jih on mora izpolniti, drugače bomo razočarani. V našem vabilu je bila zahteva, ne ponujena ljubezen. In če nas kdo povabi, mi pa odklonimo, potem pa je užaljen, je to spet ista zadeva: morali smo izpolniti njegovo pričakovanje. Nismo bili povabljeni v ljubezni.

Vsako razočaranje pokaže, da smo imeli pričakovanja, in da v nas deluje jeza, v jezi pa sovražni naboj. Ko ne prejemamo naročenih dobrin, uslug, razumevanja ... in se sprožijo  napadalnost, razdraženost ter grenkoba, lahko dojamemo: šlo je za zahteve, ne za želje.

Lepih dogodkov ne moremo naročati, ker življenje ni veleblagovnica in  ne odgovarja ne zahteve. Zakaj ne? Ker je to zakon vsega živega: nobeno živo bitje se ne odzove z veseljem, živostjo in zanosom, če zahtevamo, terjamo in torej ukazujemo. Tudi mi ne dajemo iz srca, če kdo zahteva, in ne začutimo veselja, da bi sodelovali s svojo ustvarjalnostjo. Kvečjemu naredimo kaj iz dolžnosti ... a koliko je v tem milosti za nas in za drugega?

V pričakovanju deluje nehvaležnost

Zahteva sporoča drugim še nekaj, kar deluje rušilno: govori, da ne bomo hvaležni, če bomo slučajno obdarjeni. Zakaj le bi bi bili hvaležni, saj nam tisto pripada!

Če ne čutimo vsak dan globoke in žive, radostne hvaležnosti, ko kaj dobimo, pomeni, da živimo predvsem v pričakovanjih.

Resnica o pričakovanju

Pod pričakovanji se skriva veliko nepriznanih senc, ki povedo, zakaj se ljudje ne odzivajo na naše želje: ne znamo povabiti drugih k sodelovanju, znamo samo prikrito ukazovati (zahtevati); ne znamo biti hvaležni (znamo samo ugotoviti, da smo dobili, kar nam je pripadalo); nismo iskreni (ne priznamo si, da smo polni naboja in očitkov, ki vrejo na dan ob vsaki priložnosti), in ko stvari ne gredo tako, kot hrepenimo, se odzivamo z vedno isto formulo, ki nas opravičuje. Nismo mi odgovorni za to, kar se dogaja, kajti svet je, kar je, nikoli ne bo drugače, jaz pa sem itak bedna figura, ki ne zna in ne more, torej se nimam kaj truditi, saj se nikoli ne zgodi, kar si pričakujem in zaslužim ... in tako naprej.

Morda boste po teh vrsticah začutili, zakaj taka oseba ne more biti obdarjena s tem, kar išče. Ker v resnici ne vabi, ne priteguje, ne ponuja iz ljubezni, ne išče srčne podpore in ni hvaležna, če jo dobi ... ampak je polna nepriznane jeze že medtem ko izgovarja svoje želje.  Prepričana je, da je ljubeča in velikodušna in poštena, in ne vidi sence, ki jo meče okrog sebe, in teže starih razočaranj, ki še poganjajo naoljena maščevalna kolesja.

Poskusimo drugače

  • Vsak od nas je kdaj tak, vsi smo bili pogosto taki in še bomo. A vsi imamo tudi možnost, da prepoznamo, kako pogubna so pričakovanja in kako nas oddaljujejo od drugih.
  • Namesto pričakovanj je veliko bolje, bolj zdravo in bolj rodovitno, da gojimo želje in da jih poskušamo uresničevati z vsem svojim bitjem. Predano kot otroci, ki sledijo hrepenenju po razmahu življenja.
  • Odprimo se in vprašajmo druge, kako nas doživljajo. Raziskujmo in spoznajmo, ali drugi čutijo naša pričakovanja, pritisk in jezo ... ali pa čutijo bolj gorečnost naših želja in se počutijo povabljene v skupni let.
  • Zdaj je jesen in čas je zelo primeren za taka razmišljanja, za spust v korenine in v zimsko čistost.
  • Vprašajmo se, koliko hvaležnosti znamo začutiti vsak dan za vse, kar že smo, znamo in prejemamo. To je merilo za vse, kar lahko dobimo od sveta.
  • Posoda, v katero nam življenje lahko navrže obilja in darov, je ravno toliko velika kot hvaležnost, ki smo jo sposobni čutiti.
  • Bodimo prostorna posoda, ker so naša hrepenenja prostrana kot nebo in si vsi želimo zajeti neskončnost bivanja.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja