Najpomembnejši temelj vsakega ustvarjalca in ustvarjalke: Zavest o sebi
Na svetu je v moderni dobi bivalo in še biva samo peščica ljudi, ki so ali ki v resnici razumejo, živijo v novodobni literaturi tako opevano in pogosto omenjano duhovna iskro, esenco, naše resnično bistvo. Nekaj teh ljudi deli svojo modrost, ali bolje, svoje resnično bitje, svoje stanje delijo z nami. Nekaj od njih je tudi močno vplivalo in še vpliva name. Meni najbližji so indijski mistik Osho, Eckart Tolle in Gurdjijeff.
Vsi ste verjetno že slišali za vse tri, morda brali njihove knjige, posnetke njihovih govorov. Morda ste celo prakticirali katero do tehnik, ki jih podajajo. Vsem trem je skupno eno – vsi trije s svojim bitjem in prisotnostjo izžarevajo svojo polno prisotnost. Govorijo in živijo trenutek tukaj in zdaj ter našo polno zavestnost v njem. To so trije nekoč običajni ljudje, ki so v kaosu in hrupu modernega življenja našli tisto nekaj, po čemer mi vsi globoko v sebi v resnici hrepenimo in kar vsi zavedno ali nezavedno iščemo. To so ljudje, ki so našli. Našli so tisto, kar je Jezus tako poudarjal: JAZ SEM zavest.
In prav JAZ SEM zavest je temelj, osnova in pogoj za razcvet našega notranjega ustvarjalca, ustvarjalke. Ker ustvarjanje oziroma esenca prav to je – razcvetajoča se zavest, energija življenja, ki jaz sem in ti si in mi smo, ono je … vse do končnega VSE JE.
Torej, če želimo prebuditi čarobnost v sebi, želimo, da zakon privlačnosti začne delati v naše dobro, je nujno posegati in razvijati stanja zavesti, ko smo polno zavestni sebe v danem trenutku. Načinov je kar nekaj, veliko jih boste našli pri naših že omenjenih razsvetljenih mistikih, pa še kje drugje verjetno. Vsak od nas bo v tradicionalni in moderni ponudbi našel tistega pravega zase.
Če torej želimo postati resnični ustvarjalci naših življenj, živeti svojo čarobnost, vplivati na našo usodo, moramo najprej najti resnične sebe. Se začutiti in zaživeti v svoji resnični notranji moči in od tam načrtovati, naročati vesolju, ustvarjati, slediti poti do manifestacije in sprejemati. Biti moramo polno »pri sebi« in v sebi. Biti moramo doma. Če ne, bo, kot že rečeno, naš poštar prinesel naš paket, a nas ne bo pri sebi … in naš paket bo morda končal kje drugje ali pa bo ostal samo zaprašena ideja v velikem kozmičnem skladišču neuresničenih idej, manifestacij, pojavnosti in želja.
In glede na to, kako malo ljudi v tem trenutku živi polno svoj potencial, je po moje to kozmično skladišče že kar natrpano. Čeprav – vse v vesolju je v resnici neskončno in neomejeno, kakor tudi vesolje samo, torej me morda zastonj skrbi, da bi to skladišče postalo premajhno. To je pač naslednja omejitev v moji glavi, do katere pride zaradi izkrivljenje percepcije uma na temo neskončnosti in omejenosti. Ki je, mimogrede, tudi ključna za proces uspešne manifestacije, a o tem kasneje …
Bivati doma
Vsi poznamo in večina nas živi vedno ponavljajočo se rutino življenja. In rutina, kot smo že dejali, izničuje resnično življenje. Onemogoča, da bi bil vsak trenutek živi, originalni, posebni sami zase, nekako nepredvidljivi. Vsakodnevna rutina nas počasi potiska v dolgčas in dolgčas nas zaziba v spanje. Tako je, večina nas večino življenja in časa kljub občutku, da smo v budnem stanju in se zavedamo, pravzaprav globoko spi. Smo kot speče princeske, Trnuljčice ali Sneguljčice, ki čakamo na svojega princa – na poljub resnične zavesti, ki nas bo prebudila.
Včasih to prebujanje ni tako prijetno in romantično kot v omenjenih pravljicah. Včasih pač nežen poljub in dotik zavesti nista dovolj, naš spanec je preglobok, da bi sploh zaznali dotik zavesti. Takrat je čas za bolj očitne načine prebujanja. Morda zbolimo, nam razpade dolgoletna zveza, se znajdemo v finančnih težavah … Skupno tem prebujajočim se poljubom zavesti je, da se čutijo kot neudobni. Potisnejo nas v neprijetne okoliščine, v neprijetnosti, bolj ali manj nezavidljive položaje.
Tak poljub pa ima samo en namen, prebuditi nas iz naših sanj, iz spečega stanja naše zavesti. Naše sanje so naš vsakdan, misli, ki jih mislimo, občutki, ki jih doživljamo, besede, ki jih govorimo, dejanja, ki jih bolj ali manj nezavedno delamo. Vse to sestavlja našo osebnost, s katero se tako radi popolnoma istovetimo. Iz istega razloga nas je strah smrti. Naša osebnost skupaj z našim telesom umre in strah nas je izgube tistega, kar imamo v svoji površnosti in zmoti za »JAZ«. Iz enakega razloga nas je strah vsakršnih izgub in sprememb, saj se zaradi napačnega razumevanja, interpretiranja in doživljanja sebe na vsak način trudimo za svoj obstoj, nedotakljivost in neranljivost.
Tako si v potrebi po ohranitvi naše namišljene samopodobe – naše osebnosti okrog sebe postavimo velike ščite in okope, ki pa ne pustijo čez našemu resničnemu življenju, dogajanju in življenjski energiji – in posledično tudi manifestaciji. V primeru našega že omenjenega igralca bi lahko dejali, da je pravzaprav bil doma, a se je skril v najtemnejši kot njegove hiše v strahu, da ga tisti, ki ga išče, ogroža … Ker je to njegov igralski kolega, bo ob njem morda začutil, da le ni tako dober igralec, kot je mislil, Ker morda, samo morda je njegov kolega v resnici boljši igralec.
Tako nas večina potisne resnične nas, našo resnično naravo, naš polni potencial nekam v zaprašeno klet ali podstrešje. Sami sebe že v ranem otroštvu potisnemo tako daleč od zavedanja sebe, da čisto pozabimo, kdo v resnici smo. Živimo podobo sebe, ki smo si jo ustvarili kot odgovor na odzive drugih ljudi na nas. Naj nam torej razkrijem skrivnost: namišljena samopodoba, persona, osebnost, naša pogojena vsebina ni tisto, kar mi v resnici smo … In če se želimo poiskati, se spomniti našega osebnega procesa ustvarjanja, naše osebne čarovnije, moramo najprej najti resničnega sebe. Potrebno bo spet najti, prebuditi, zaživeti, spodbuditi k delovanju in ustvarjanju tisti resnični, nesmrtni, večni del sebe – vašo že omenjeno duhovno esenco.
Vsi v večji ali manjši meri doživljamo trenutke, ko smo polno zavestni. Lahko smo jih deležni čisto po naključju, ko smo deležni kakega lepega prizora, vonja in barve vrtnice, ko z ljubeznijo okopavamo vrt ali občudujemo sončni zahod. V takih trenutkih se zdi, da s se zlijemo z lepoto in doživljanjem, nekako postanemo eno s prizorom, ki ga občudujemo. Prav tako se nam ti drobni trenutki razsvetljenja lahko zgodijo v kakih okoliščinah, ki so nam neprijetne in jih ne obvladujemo.
Ko na primer doživimo šok ali pa je bolečina ali strah tako nedoumljiva in globoka, da se naša osebnost enostavno vda. Takrat se zdi, da gre čas počasneje, naša percepcija sebe in sveta okrog nas se zelo spremeni. In v takih morda kritičnih trenutkih (na videz kritičnih) najdemo rešitve, ki niso plod našega vsakdanjega uma, ampak pridejo iz globljih, bolj modrih delov nas, ki so nam v vsakdanjem stanju zavesti nedosegljivi in nepoznani. Kar se nam v takih trenutkih zgodi, je, da naša osebnost ne najde rešitve in se enostavno vda. Ko se to zgodi, lahko na dan in v delovanje stopi naša resnična narava – naša esenca, resnični mi sami.
Dijana Tara Sever, www.re-lifeholisticretreat.com
Avtorica članka je soavtorica programa 2. aktivnega DETOX vikenda v hotelu Kempinski v Savudriji
Preberite tudi: Ustvarjanje z esenco 1. del
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
