Številne stvari so nam jasne in vemo, kako bi se bilo treba odzvati, pa tega vseeno ne počnemo. Vedno nam je odgovornost lažje preložiti drugam in reči, da nam nekaj ni uspelo zaradi nekoga ali nečesa drugega.
Če ne sprejmemo odgovornost, si prikrajšamo svojo moč s tem, da jo izročimo drugim, in v svoji podzavesti sugeriramo, da so drugi odgovorni za naše življenje, da drugi ljudje ali zunanje okoliščine določajo naše življenje, uspehe, neuspehe ... Če bi bil to naš pogled na stvar, če bi v to resnično verjeli, bi bila to tudi naša resnica.
Toda če bi sprejeli odgovornost, če bi stali za svojimi dejanji, če bi bili pošteni do sebe in si dovolili nekaterim stvarem reči ne, če bi skrbeli za to, kako se počutimo (ker je notranji občutek najboljši in nezmotljiv smerokaz, ki nam govori, ali bi nekaj moralo biti del naših izkušenj ali ne), bi odprli čudežna vrata osebnega uspeha.
Biti srečen in zadovoljen ni privilegij, to je naša pravica, ki jo pridobimo z rojstvom in vsakič ko se umaknemo od točke, v kateri nam je lepo, se oddaljujemo od svojega bistva in težko opažamo uspehe, radost in lepoto.
Ko delamo nekaj, zaradi česar se počutimo slabo, nekaj, česar si ne želimo, pa se temu ne znamo upreti, delamo proti sebi.
Rešitev za vse v življenju je ljubezen do sebe.
Ko se začnemo imeti resnično radi in se sprejmemo prav takšne, kot smo, ko se začnemo osvobajati potrebe, da bi bili nekaj, kar drugi pričakujejo od nas, ko začnemo malce več ugajati sebi in se vsake toliko ustavimo ter si čestitamo za vse, kar smo do tega trenutka dosegli, se v nas začne odpirati neizčrpno polje možnosti in odprti smo za napredek pri vsem, česar se lotimo.
Siniša Ubović
