Spolnost prinaša velik potencial, ki pa ga je – kot vsak potencial – možno izkoristiti v pozitiven ali negativen namen.
Pot do pozitivnih rešitev in pravih odzivov navadno vodi preko niza negativnih izkušenj. Človeštvo je pred izkrivljenjem spolne prakse na Zemlji živelo v raju, lepoti in nedolžnosti. Zaradi odklona od ljubeče spolnosti je prišlo do krepitve sebičnosti, preračunljivosti, zlobe in vseh drugih nečednosti, ki so lastnost ega.
Razvoj človeštva daleč presega obdobje zadnjih 5000 let, ki ga obravnava uradna zgodovina človeštva. Neznana so nam številna pomembna obdobja v tem razvoju, med drugim tudi spopad med spoloma. Ta je doživel največji razmah, ko se je galaktični imperij začel vpletati v življenje na Zemlji.
V zgodnejših fazah razvoja človeštva so si nadvlado v družbi najprej prilastile ženske. V obdobju matriarhata so vladale moškim in jih obravnavale na krut in nečloveški način. Zlorabile so svoje intuitivne sposobnosti in moške kruto zatirale, ritualno mučile in ubijale. Namesto da bi igral vlogo ljubimca, partnerja in sodelavca je bil moški prisiljen biti služabnik in suženj. Ženska ga je odrinila od vzgoje in vseh pomembnih opravil. Sčasoma pa je prišlo do preobrata in do moške nadvlade, ki je ženske prisilila v podobno neugoden položaj.
Blokade v moški spolnosti imajo globoke psihične korenine. Moški je bil odrinjen in ponižan, njegova vloga pa silno omejena. V njem se je rodil strah pred predajo in pred globokimi intimnimi čustvi. To je posledica dejanj, ki niso dostopne našemu spominu.
Spolnost, ki je bila sprva spontana in nedolžna, je postala past. Moški so se naučili, da je nevarno kazati čustva in odpreti srce partnerki. Predaja skriva številne nevarnosti. Naučili so se sodelovati v spolnosti, ne da bi jo povezovali s čustvi. Sodelujejo na fizični ravni, emocije, ki lahko prinesejo čustvene rane ali zavrnitev, pa so se naučili zatirati. V njih so še vedno prisotne čustvene brazgotine iz številnih preteklih inkarnacij.
Ideja, da je spolnost greh in nečistost, je moška zamisel, ki izhaja iz sovraštva, neodpuščanja ter globoke prizadetosti spričo zatrte in zaničevane vloge moškega. S pojavom patriarhata je prišlo do prevlade omejene, analitične, racionalne, moške misli in vsega, kar je povezano z intuicijo in žensko energijo. Vse novo nastale institucije temeljijo na moški energiji; takšne so tudi religije oziroma cerkvene institucije, pa tudi znanost. Cerkvene dogme so trde in dušeče, znanstveni sistemi so omejeni. Prišlo je do zanikanja vsega, kar ni racionalno in logično; za fantazijo in nenormalne, nadnaravne, nesnovne pojave in stvari nenadoma ni bilo več posluha. Močne reakcije in zavračanje vsega, kar je po naravi žensko, pa tudi čustveno in duhovno, izhajajo iz spominov na bolečine, ki so jih ženske nekoč povzročile moškim.
Žrtve, prizadetost, jeza, ljubosumnost in podobno so reakcije človeškega uma, ki je podrejen diktatu ega. Ego je glas v naši notranjosti, ki nas vodi v neljubeče, sebične odzive. Vse sodbe, vse delitve na dobro in slabo, vsa neprijetna čustvena stanja so njegovo maslo. Vsak od nas je v minulih inkarnacijah igral vse mogoče vloge na široki paleti možnosti med največjo žrtvijo in najhujšim agresorjem. Ego vsakogar od nas ima za seboj zelo pester repertoar odigranih vlog, ki pa so utonile v našo podzavest. Odločen napredek se zgodi, ko se zavemo svoje ujetosti v spone ega, se ga otresemo in znova omogočimo duši, da se odpre ljubezni.
Danes smo ženske in moški pred velikim izzivom, da združimo naše moči in najdemo radost in spoštovanje v čarobnem plesu ženske in moške energije. Bistvo ženske energije je inspiracija, moške pa uresničevanje in udejanjenje idej; obe energiji se dopolnjujeta. Pomembno je ustvariti ravnovesje med njima. Nobena pot, ki ne upošteva tega dejstva, ne vodi k napredku.
Stoletja patriarhata so tudi ženskam prinesle globoke čustvene rane; nasilje nad žensko je posebno v srednjem veku, v času sežiganja čarovnic, zavzelo zaskrbljujoče razsežnosti. Prva in druga čakra sta pri ženskah kot rezultat stoletnih zanikanj in zatiranj močno prizadeti. Še danes se dogaja grozljivo in nedopustno nasilje nad ženskami v obliki napadov, posilstev in ponižanj, ki jih v nekaterih delih sveta celo dopuščajo. Veliko časa, ljubezni in skrbi bo potrebno za zdravljenje globokih čustvenih ran kolektivne ženske duše.
Vsi, ki ste v spolnosti nesproščeni in fizično intimnost povezujete s strahom, zamero ali jezo, vedite, da imajo ta čustva pomembno zgodovinsko ozadje. Notranje rane se hitreje celijo, ko priznamo svojo zgodovinsko odgovornost ter svojo temno plat in jo sprejmemo. Brez znanja ni mogoče napredovati. Najšibkejši smo pri poznavanju naše notranjosti.
Sposobnost odpuščanja se močno okrepi, ko se zavemo, da smo bili v preteklosti, ki se je ne zavedamo, že vse – žrtev in agresor. Kjer se pojavi razumevanje, negativna čustva ne morejo obstati.
Če naša spolnost šepa, je to znak, da je v naši notranjosti kopica psihološke nesnage, ki se je velja čim prej znebiti. Dokler tega ne storimo, se nezavedno istovetimo z žrtvijo, s tem pa sami sebi kratimo svobodo in zmanjšujemo kakovost svojega življenja. Naša največja svoboda je, da se tega lahko osvobodimo, ko se za to odločimo.
Zoran Železnikar, prisluhni.si
Poglejte si še: Kako se ponovno odpreti spolnosti?
in Odnosi med moškim in žensko so vse prej kot harmonični
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
