"Sami ustvarjamo svojo resničnost"

14. 8. 2012
Deli

Zvonimir Cekalović Ballon kot zdravilec že 25 let deluje na Nizozemskem. Zadnja leta se usmerja v predavanja in poučevanja v obliki interaktivnih delavnic, katerih bistvo je, da udeleženci razvijejo jasnost v medsebojnih odnosih, samozavedanju, družbenem povezovanju, materializaciji, poslu, zdravju ...

Njegove delavnice obišče vsako leto več Slovencev, ki s(m)o še vedno vpeti v spone prejšnjega političnega sistema. Z njim so povezani tudi občutki krivde.

Zakaj pravite, da je v slovenski družbi močno prisotna krivda. Od kod ti občutki in zakaj?

"Izkušnje, ki jih imam o krivdi med Slovenci izhajajo iz mojega dolgoletnega dela z njimi, tudi tistimi, ki živijo izven njenih meja. Občutek krivde je prisoten tudi pri ljudeh drugih narodnosti, vendar je pri vas še posebej izrazit.

Vaša država je mlada in majhna. Rane in skupaj z njimi tudi čustvene reakcije, ki so bile ustvarjene in skrite v času socialističnega in komunističnega režima, so se začele kazati šele z osamosvojitivjo, ko se je začel proces zdravljenja. Takrat se je družba tudi začela zavedati svojih ran.

V prejšnjem režimu so se namreč ljudje počutili krive, pa ne zaradi njih samih, temveč zaradi oblasti, ki jih je izkoriščala.  Oblastniki so krivdo uporabljali z namenom manipulacije za ohranjanje moči nad ljudstvom.

Precej časa sem preživel v Ljubljani in tudi po drugih krajih ter opazoval ljudi. Jezika sicer ne razumem, a sem preko govorice telesa, ki predstavlja 93 odstotkov komunikacije, kljub temu opazil, kako je občutek krivde zapisan v vaših telesih in tudi medsebojni odnosi v družbi temeljijo na tem občutku.

Za proces osvobajanja je pomembno učenje zavedanja in osebnega razvoja. To ljudje potrebujejo bolj kot izobrazbo. Osvoboditi se morajo nekdanje odvisnosti, poslušnosti, se naučiti samopotrjevanja, najti svojo pot in prepoznati sebe pred drugimi. S tem bodo dobili jasnost, kaj si res želijo v življenju."

Kaj se skriva v besedi krivda? Kaj v stavku Jaz sem kriv!

"Zagotovo nagon po preživetju. Krivda te pripelje zelo blizu smrti, ker te prisili, da se vdaš, predaš, da stopijo nate. Nimaš več nobenih možnosti, saj si kriv za to, kar se je zgodilo. Ko se počutimo krive, predamo moč drugemu in ga postavimo nad nas. Ko pa naredimo krivega nekoga drugega, to v nas prebudi občutek, da smo večji in močnejši.

Saj "biti kriv" je vedno v povezavi z občutkom nemoči in vsako dejanje, ki je narejeno na osnovi bolečine, tudi krivda, je povezano s potrebo po preživetju. Naprimer, ko te je strah in nekoga napadeš, je to zato, ker si želiš preživeti. V krivdi ni možnosti zavedanja. Tam si stisnjen. Si kot v zaporu."

Od kod izvirajo ti občutki krivde? Starši otrokom pogosto nehote vzbujamo občutke krivde. Smo (so)odgovorni zanjo?

"Zagotovo. Vsi prevzamemo občutek krivde od svojih staršev. To je prva stvar, ki jo naredimo. Način, kako jo uporabljamo, je odvisen od naše psihološke strukture.

V družbi velja nenapisano pravilo, da otroci pripadajo staršem. Starši z otroki vse življenje manipulirajo, češ, vse smo ti dali, vse naredili zate, kako nam ti to skrb in ljubezen zdaj vračaš? Na ta način mlajše generacije silijo, da ostajajo v istem vzorcu, kot živijo oni sami in so živeli tudi njihovi predniki. Vse to je neke vrste igra za nadvlado, za ohranjanje moči nad mlajšo generacijo, ki razmišlja in izkuša drugače.

Za prekinitev tega vzorca, te naučene krivde, je pomembno postaviti sebe in svoje potrebe na prvo mesto. Dovolimo si izraziti svojo resnico, oprostimo si in se sprejmimo takšne, kot smo. Če bomo storili to, se bo naše življenje razvijalo v drugačni smeri, bo lepše in manj zapleteno."

Ljudje pogosto prelagamo krivdo na druge. Zakaj to počnemo?

"Druge krivimo zato, ker smo bili tako naučeni v otroštvu, saj so najprej okrivili nas. Krivimo, ker smo šibki, nas je strah, se ne moremo soočiti z realnostjo, nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in življenja, se bojimo, da nas ne bodo imeli radi...

Ko preložimo krivdo na drugega, imamo občutek, da smo se očistili problema in se oddaljimo od odgovornosti. Pomembno je zavedanje, da vsakič, ko kriviš drugega, ne obstajaš."

Na katerih področjih človeka najbolj prizadenejo nerazčiščeni občutki krivde?

"Krivda je vedno del boja za preživetje. Prva posledica prisotnosti krivde je ločevanje od realnosti. Ločujemo se na vseh štirih nivojih obstoja: fizičnem, čustvenem, duhovnem in mentalnem. Prve fizične posledice so izpadanje las, izgubimo apetit, nimamo želje po pitju. Začnemo se skrivati, izgubimo željo po komunikaciji, imamo zmeden um, začnemo igrati vlogo žrtve ....

V možganih se nam začnejo sproščati kemikalje, ki so topne v telesni maščobi in ob daljši izpostavljenosti občutku krivde vplivajo na večje fizične poškodbe v telesu. Vplivajo na vse notranje organe, možgane, telesne tekočine, okostje, živčevje. To lahko postopoma vodi tudi do stanja zelo blizu smrti, ker ta občutek vpliva tako na fizično, čustveno, mentalno kot tudi duhovno življenje posameznika.

Vse to je posledica naše zavedne ali nezavedne čustvene ali umske odločitve, da preprosto ne zmoremo več."

V kaj vodi občutek krivde?

"Ko se počutiš krivega, ignoriraš sebe. Izvajaš dejavnosti, ki tvoj obstoj energetsko utesnijo: kajenje, prekomerna spolna aktivnost, prenajedanje, pretiravanje z delom, žrtvovanje za druge, ki jim daješ prednost pred sabo. Vse to je posledica občutka krivde. Gre za neko vrsto samokaznovanja."

Kako priti iz občutka krivde?

"Pomembno je zavedanje lastnega obstoja. Ko se zaveš, da pogosto prelagaš krivdo na druge, je tvoja prva naloga, da stopiš korak nazaj in se osredotočiš nase. Uvidel boš, da lahko izbereš tudi druge možnosti delovanja in občutenja. Če jim boš sledil, se bo zgodila neverjetna sprememba v tvojem življenju, počutil se boš svobodnega."

Je pomembno v življenju, da izražamo svoje občutke – pozitivne in negativne?

"Pozitivna in negativna čustva ne obstajajo. Edina izkustveni občutji v našem življenju sta užitek in bolečina. To je pravilo naših življenj. Ljudje ne izražamo negativnih in pozitivnih čustev, temveč le užitek in bolečino. Ko govorimo o pozitivnem in negativnem, govorimo o elektriki."

Večkrat poudarjate, da smo sami ustvarjalci svoje prihodnosti. Tega dejstva ni lahko sprejeti, ali pač?

"Tako pač je. Mi smo ustvarjeni po podobi našega kreatorja, kdorkoli to že je. Za nekoga je to Bog, za drugega opica ali starši.... A največji ustvarjalci svoje resničnosti smo mi sami. To, kar v tem trenutku smo, je posledica naših preteklih razmišljanj in dejanj, naša individualna stvaritev.

Nihče v procesu njene kreacije ni vplival na nas. Vsaka bolečina oziroma ugodje sta posledica naše ustvarjalnosti. Zavedati se moramo, da smo bili mi tisti, ki smo soustvarili odločitev, da pridemo na Zemljo v tem trenutku in v tej obliki."

Se ljudje dovolj posvečamo sebi in osebnemu razvoju?

"Ljudje precej svojega časa in pozornosti namenjajo osebnemu razvoju, berejo, hodijo na različne delavnice in predavanja, vendar je premalo akcije. Navdušeni so nad modrostmi, ki jih slišijo, vendar tega ne materializirajo v svojem življenju.

Prav je, da iščejo pomoč v duhovnosti, vendar ob zavedanju, da rešitev lahko najdemo le v sebi. Pomembno je, da se umirijo, prepoznajo sebe, svoje želje in potrebe, ker le na tak način lahko sprejmejo sebe in se sprijaznijo s tem, kar jim življenje prinaša."

Marsikdo je v življenju doživel veliko hudega. Za vas so bile te izkušnje priložnost za duhovno rast, marsikdo pa tega ne prepozna in se izgubi v labirintu negativnih čustev bolečine.

"Ljudje reagiramo na osnovi preteklih izkušenj, ker je to varno. Največkrat se identificiramo s situacijo: ko se nam zgodi nekaj slabega, se prepoznamo kot slabi ljudje. In potem reagiramo na osnovi tega prepričanja.

Dejansko je to iluzija. Bojimo se prepoznati oziroma izraziti svoja prava občutenja, ker se ne želimo razkriti. Nočemo, da bi drugi videli našo bolečino, rano. Nismo pošteni do sebe, tu ne gre za zavestni vzorec. Običajno je v povezavi z družbenimi normami, kaj je normalno in kaj ni. Pomembno je, da se zavedamo svojih čustev in kaj čuti telo. Obstajata dve inteligenci; inteligenca uma in telesa.

InteIigenca uma deluje na osnovi možganov, logičnega razmišljanja, želja in strahov, ustvarja znotraj tridimenzionalnega sveta v katerem bivamo tu na Zemlji, inteIigenca telesa pa ni racionalna, nima omejitev, deluje na osnovi naših čustev, čustvenih potreb in resnice ter nima strahov.

Zavedati se moramo njunega soobstoja. Ločevanje med njima je le iluzija. Pomembno je, da izmojstrimo prevode impulzov inteligence telesa in jih vključimo v naš obstoj na Zemlji, v inteligenco uma."

Kaj človek potrebuje za to, da je srečen, svoboden?

"Obstajata dve glavni nalogi, ki smo jih ljudje prišli izpolniti na Zemljo, to sta, da se počutimo svobodne in da uživamo. Če želimo izpolniti ta dva cilja moramo biti sami sebi najpomembnejše bitje na svetu.

Naš zavedni um sicer pravi, da je to egoizem, a to ni res. Gre za individuacijo, to je zavedanje soobstoja sebe tako v fizičnem, čustvenem, duhovnem kot umskem telesu. Saj šele, ko se zavemo vseh teh štirih nivojev zavedanja, zaživimo v svobodi."

Napisala Jasmina Detela (Intervju objavljen v tedniku 7 dni, 18. junija 2012)

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez