»Indijanci nikoli niso spustili nikogar od svojih v svet »neopremljenega«, priskrbeli so mu vsa potrebna znanja in orodja,« sem nekoč slišala od človeka, ki ga cenim. Govorila sva o načinu odraščanja. Ob tem sem pomislila, da je v naši družbi ravno obratno.
Množično tavamo okoli in se iščemo, ker smo izgubili stik z naravo, s starodavnimi obredi odraščanja, iniciacijami, skupnostjo, sorodniki, modrostjo, ki bi nam jo predajali člani naše skupnosti...
Ko se je v indijanskih skupnostih rodil otrok, so verjeli, da se za vsakega prostovoljno javita vsaj dva t.i. živalska vodnika – gre za duh teh živali. Pri nas bi bil ekvivalent koncept angela varuha. Te živali so pomagale človeku in ga vodile. Seveda ne gre dobesedno za živali, ampak za 'spirite', za zavesti, ki pripadajo energijski, paralelni realnosti, in jih posameznik lahko »prinese« s seboj tudi v to realnost in dostopa do njihovih znanj, spretnosti in značilnosti. Ti živalski vodniki so entitete, ki so si za svojo pot evolucije izbrale pot služenja drugim (torej nam).
V kulturah Indijancev je otrok odraščal v skupnosti, ki ga je učila, da ima v sebi notranjo dobroto, da je vsak človek edinstven, cenjen in nepogrešljiv del skupnosti, da je ljubljen, da je Eno z vsem, kar je, Eno s kreacijo in v sebi nosi vse lastnosti »Velikega Duha« (pri nas je bolj razširjen izraz bog).
Poskusite si živo predstavljati, kako bi bilo odraščati v taki skupnosti! Zelo drugače od naše današnje družbe in evropskih kulturnih vzorcev, kjer so se otroci že rojevali kot grešniki in so se morali skozi celo življenje poskušati odkupiti za svoje grehe, da bi postali sprejemljivi v očeh boga.
Ko so indijanski otroci dosegli puberteto, so bili deležni izdatne podpore in iniciacij skupnosti, ki jih je skozi obrede pospremila v svet odraslih. Pri tem so bili eden ključnih elementov tudi živalski vodniki. Od regije do regije so tradicije nekoliko različne, naj naštejem le najbolj znane.
Poznali so 4 vrste živalskih vodnikov.
Žival moči, ki si izbere človeka in deluje kot njegov najboljši prijatelj. Nudi mu vodstvo in svoje sposobnosti v praktičnih zadevah.
Totemska žival, ki predstavlja človeka samega, njegovo osebnost in globlje bistvo. To si ponavadi izberemo sami (pa čeprav podzavestno) in se včasih tekom življenja celo spremeni, ker se posameznik zelo spremeni (npr. v puberteti).
Žival sel (v nekaterih tradicijah potovalna žival) je vodnik, ki pride občasno in nosi določena sporočila za nas. Pomaga nam skozi eno ali več nalog, nato spet odide.
Senčna žival, ki je ne srečamo še na začetku naše šamanske poti. Pokaže nam namreč našo temno stran: vse, kar smo poskušali potlačiti, skriti sami pred sabo (travme, strahovi, jeza, zamere...). Kadar pride v naše življenje, je to velika priložnost za soočenje s samim seboj. Popelje nas skozi »temno noč duše«, iz katere - če se znamo soočiti z njo -, izidemo prenovljeni, prerojeni. Lahko si izberemo tudi, da se še ne bomo soočali s tem. S tem naša prepričanja, sodbe, pričakovanja, miselni programi ponavadi pridobijo še večjo moč nad nami.
Uchu že desetletja dela z živalskimi vodniki. Začel je kot mlad šaman s tigrom in vranom. Kasneje sta se jima pridružila še črni panter in sova. Srečal ju je v astralu, kamor je redno zahajal. Tam si je skozi leta prakse z mislimi in energijo zgradil »svoj prostor«, svojo hišo. Nekega dne sta ga v hiši čakala še panter in sova in se mu predstavila kot njegovi dodatni živali moči. Kakih 20 let je delal s temi štirimi živalmi. »To je osnova, s katero začnejo šamanski učenci. Najprej poiščejo svoje živali moči in nato se urijo v interakciji z njimi.« mi pove.
Opiše mi, kako so na šamanskem treningu v južni Ameriki vadili z živalmi moči. Ena od vaj je bila sprehod po mestu ob uri, ko so bile ulice polne ljudi. Uchu je ob svojem boku sprehajal svojega tigra. Kot bi ga res imel ob sebi. Prebijal se je skozi množico ljudi, ki so se na strani, kjer je bil tiger (pa čeprav za njih neviden) dejansko umikali stran, medtem ko so se na drugi strani večkrat podrgnili obenj ali se ga dotaknili. »Samo v ilustracijo, kako resnične in obstoječe so te energije.« pravi.
Skozi delo z živalskimi vodniki se namreč učimo dela z energijami. Za interakcijo z njimi potrebujemo osebno moč in energijo, ki nam jo oni izdatno vračajo nazaj, skozi delo z njimi namreč intenzivno spoznavamo sami sebe in si vračamo osebno moč. Krog je tako sklenjen.
Kako nam živalski vodniki lahko pomagajo?
Na zelo različne načine. Uchu pravi, da jih je dostikrat testiral. Na začetku je dvomil vanje in je hotel dokaze, da »delujejo«. Zato jim je dajal različne naloge, ki so jih na tak ali drugačen način tudi izpolnile. Tako jim je vedno bolj zaupal in napredoval v svoji interakciji z njimi. Kot primer navede, da je pošiljal vrana, naj ga vodi npr. do krajev, kjer so bile trenutno najboljše zabave v mestu.
Kadar je potoval po eksotičnih krajih, kjer ni razumel niti besedice jezika (npr. v Afriki), je prosil sovo, naj poskrbi za komunikacijo. Zelo hitro, v par dneh, se je že lahko orientiral, razumel kontekst, ki so mu ga sporočali domačini in ni imel težav zaradi jezika.
Pred nekaj leti, ko se je zopet vrnil v svojo hišo v astralu, so se pred njim vse štiri živali moči zlile v eno žival: v žabo. Od takrat naprej dela z žabo.
»Komunicirajte s svojimi živalskimi vodniki in jim pokažite svojo naklonjenost! Negujte jih na simboličen način, izkazujte jim pozornost!« svetuje. Kot primer navede, da je v mislih v astralu kot poklon svoji živali moči zgradil ribnik. »Seveda žaba kot žival moči ne potrebuje dobesedno ribnika in hrane, gre za odnos, ki ga izkažeš tej energijski entiteti. Obliko živali namreč privzamejo zato, ker je tako za človeka lažje. Lažje si predstavlja karakteristike, kvalitete tega duha in kaj mu prinaša.« Kadar žival moči zanj uspešno izvede kako nalogo, Uchu opravi mali obred zahvale in ji kaj podari ali doda nove rastline ribniku, ga razširi in podobno.
Kot pravi Uchu: »Vsak človek ima svoje živalske vodnike, ker imamo vsi del zavesti, ki obstaja v duhovni realnosti, ki ji v šamanizmu pravimo spodnji svet. Lahko se manifestira kot žival ali pa kot kaj drugega, a vsi smo povezani s to zavestjo, ker smo multidimenzionalna bitja in del nas obstaja tudi v tisti realnosti. Pravzaprav ne gre za nek drug svet, sploh ne gre za kraj. Gre za del vaše zavesti, ki obstaja v nefizični sferi.
Prek dela z živalmi moči se naučimo dostopati do tega dela nas samih, do tega dela naše zavesti, do katerega prej nismo imeli dostopa. Ne gre za nekaj ločenega od vas samih, vse že je v vas samih in potovanje vodi navznoter.«
V naslednjem članku boste izvedeli, kako izgleda spust v spodnji svet in srečanje z osebno živaljo moči in vam podala tudi nekaj odzivov naših udeležencev.
Pa poglejmo, kam nas ponese pot!
Uchu in Tadeja
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
