Prejšnji teden sem se končno odpravila na počitnice. V Rim. V večnem mestu živi moja najboljša prijateljica. Prosto po knjigi Elizabeth Gilbert Jej, moli, ljubi se Rim nanaša na kulinarične užitke. Pred dobrim letom sem sicer želela obiskati Rim, vendar sem se raje odločila za potovanje v Indijo. Bila sem v obdobju, ko sem želela nahraniti dušo. In ne telo.
Rim sem uvrstila na čakalno listo. Sklepala sem, da večno mesto lahko počaka. Potovanje v Rim je bilo obarvano z vznemirjenim pričakovanjem, saj sem tik pred odhodom sprejela pomembno odločitev. Namesto, da bi se prepustila analiziranju svoje prihodnosti, sem se na letalu zapletla v nepozaben pogovor s svojo sopotnico. 82 letna gospa iz Splita zase pravi, da je nemirna duša, ki je veliko potovala. Njeni prijatelji ji pravijo, da je kot čebelica.
Na vsakem potovanju pobere najslajši nektar. V njenih očeh sem prepoznala iskrice, ki jih najpogosteje vidim pri radovednih otrocih. In pri tistih, ki življenje razumejo kot potovanje. Preden sva se poslovili, mi je rekla: »duša draga, v življenju ni naključij«. S temi besedami mi je podarila čudovito popotnico do Rima.
O tem, da se vse zgodi z razlogom, sem razmišljala, ko sem na letališču padla v objem svoje najboljše prijateljice. Kdo bi si pred tremi leti mislil, da jo bom obiskala v Rimu?! Nekatere poti je nemogoče načrtovati. Mogoče se uresničijo prav tiste želje, ki jih ne ubesedim(o). Vendar jih ves čas nosim(o) v sebi kot nekakšen skrit zaklad.
Pazi, kaj si želiš, so me pogosto svarili v Ameriki. Še posebej je potrebno biti pazljiv s svojimi željami pri metanju kovancev v znamenito Fontano di Trevi. Če vržeš kovanec vanjo pomeni, da se boš zagotovo vrnil/a v Rim. Moja prijateljica je ob svojem prvem obisku v Rimu pred več kot desetimi leti vrgla kovanec v fontano. In že dve leti živi v Rimu. Iz varnostnih razlogov sem raje vrgla v fontano dva kovanca in si zaželela nekaj posebnega. Prepričana sem, da boste o uresničeni želji čez nekaj let brali.
Audrey Hepburn se je v filmu Počitnice v Rimu pretvarjala, da ni princesa. Jaz pa sem se počutila kot prava princesa, ko sem se s svojo prijateljico sprehajala po čudovitih rimskih uličicah. Moje počitnice v Rimu so bile zagotovo bolj sladke kot življenje v večnem mestu, kjer se estetika in umazanija prepletata na vsakem koraku.
Moja prijateljica življenja v Rimu ne opisuje z besedami la dolce vita. Turist mesto drugače dojema kot nekdo, ki tam živi. Res pa je, da imava tudi sicer precej drugačen pristop k življenju. Medtem, ko ona vidi kozarec pol prazen, jaz vidim priložnost, da dolijem še malo vina. In če jaz vidim svet kot skodelico sladoleda, kjer lahko izbiram med čokolado in vanilijo, me ona odpelje v slaščičarno, kjer lahko izbiram med 100-imi različnimi okusi. In mi pokaže, da je svet kot velika skleda sladoleda. Sestavljen je iz raznovrstnih okusov.
V nekaterih pogledih se razhajava, vendar se hkrati odlično dopolnjujeva. Zaradi različnih pogledov na življenje se vedno znova sprašujeva, katera pot je boljša. In modro ugotoviva, da verjetno tista vmes.
Med počitnicami v Rimu sem začutila, da nihče ni nadomestljiv. Vsak ima posebno mesto v mojem življenju. Z ljudmi je kot z mesti. Ni jih mogoče primerjati med sabo. Rim ne bo nikoli Pariz. In London ne bo nikoli New York. Še dobro, da je tako. Vsako mesto, podobno kot vsaka oseba, ima poseben čar. In vsak(o) me nauči nekaj novega.
V Rimu sem spoznala tri stvari. Prvič, da nič ne nastane čez noč. Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, pravi pregovor. Kaj pa pravzaprav je?! Drugič, da so nekatere stvari večne. Običajno prav tiste, ki so se gradile počasi in z veliko truda. In tretjič, da so kulturne razlike precej zanimiva reč. Lahko nas bogatijo. Ali pa ugonobijo. Lahko jih premostimo. Težko pa jih spremenimo. Ko se srečata dve različni kulturi, je lahko vsak dan bojišče ali pa multikulturno ljubezensko središče.
Verjetno je precej lepše življenje v simbiozi. In je pogojeno s pripadnostjo eni kulturi. Tisti, ki ni odvisna od kraja in letnice rojstva, od spola, vere, barve kože, bivališča in izobrazbe. Ne ločujejo je meje med državami, niti kontinenti. Ločujejo jo le meje v naših glavah.
Imenuje se srčna kultura. Po zaslugi srčne kulture se tudi jaz, podobno kot moja sopotnica na letalu, počutim kot čebelica. Ker v vsakem kraju, ki ga obiščem in v vsakem človeku, ki ga spoznam, iščem nektar.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
