Res obstajajo ljudje, ki ne sanjajo? In zakaj jih pozabimo?

28. 1. 2021
Deli
Res obstajajo ljudje, ki ne sanjajo? In zakaj jih pozabimo? (foto: pexels)
pexels

Sanje prihajajo iz globin naše duševnosti, do nas pa prihajajo, ker 'morajo'. V sanjah smo se namreč prisiljeni pogovarjati sami s seboj.

Pa vendar obstajajo ljudje, ki bojda 'ne sanjajo'. Bolj pravilno bi bilo sicer reči, da se sanj ne spomnijo.

Nezmožnost pomnenja sanj je zgolj redko posledica le preprosto slabega spomina.

Psihološki testi namreč kažejo, da nekateri posamezniki, ki si ne zapomnijo sanj, tega ne zmorejo. Sanje 'pozabljajo' tako, kot se v vsakdanjem življenju izogibajo skrbem. Takšni ljudje naj bi bili bolj zavrti in zadržani kot tisti, ki večji del časa vedo, kaj se jim je sanjalo.

Da ljudje, ki so prepričani, da sploh ne sanjajo, vseeno sanjajo, dokazujejo raziskave v sanjskih laboratorijih. Sanjanje je namreč biološko dejstvo: REM obdobja sanjanja nastopajo pri vseh ljudeh z vsakim 90-minutnim spalnim ciklom, medtem ko manj žive in jasne sanje 'izhajajo' iz spanca NREM (t.j. spanec v stanju dremanja).

Tako kot prav vsak izmed nas sanja, dokler je živ, tako se lahko vsak izmed nas priuči (boljšega) pomnenja sanj. Gre namreč le za tehniko oz. prakso. Sanj nam ni potrebno pozabljati nič bolj, kakor katerokoli izmed številnih dejstev ali dogodkov iz vsakdanjega življenja. In tako kot človek izbira vsakdanja dejstva in dogodke, ki jih zavestno shranjuje v spomin, spet druga pa prepušča 'utoniti' v nezavedno, tako naš um cenzurira tudi sanje. Včasih je pri tem celo preveč temeljit ali vsaj bolj temeljit, kot bi si želeli. Spet v drugih primerih nam lahko nekatere sanje ostanejo v spominu tako dolgo kot karkoli, kar se nam je v resnici zgodilo. Sigmund Freud naj bi tako pomnil sanje, ki jih je sanjal pred 40 leti.

Obstaja tudi več teorij, zakaj ljudje pozabljajo svoje sanje.

Tako so bili zgodnji raziskovalci prepričani, da se ne spomnimo nepomembnih sanj, medtem ko je Freud verjel, da ljudje bolj ali manj sanje pozabljajo namenoma - lahko da zato, ker niso dovolj zainteresirani za to, da bi si jih zapomnili, ali pa zato, ker se tako bojijo tistega, kar bi jim sanje utegnile povedati.

Vse doslej našteto seveda niso vsi razlogi za nezmožnost pomnenja sanj. Poskusi namreč kažejo, da je pozabljanje sanj precej verjetno tudi v primerih, ko posameznika nenadoma zbudimo iz spanja. Da se nam to dandanes pogosto dogaja, dokazuje jutranje zvonenje budilk na starih in številnih novih napravah. V primeru teh nenadnih budnic sicer natančno veste, da se vam je nekaj sanjalo, a se nikakor ne morete spomniti, za kaj je šlo. A takoj, ko se vam na kakšen prosti dan uspe naspati, se boste najmanj dela svojih sanj le uspeli spet spomniti.

In pa: velja tudi, da popolnoma vsega, kar ponoči sanjamo (v vseh fazah REMA, skozi katera gremo v isti noči), ne pomni praktično nihče od nas. Sanje namreč ostanejo v spominu le takrat, ko se speči prebudi naravnost iz zadnjih sanj in ostane buden dovolj dolgo, da te pustijo sled v njegovem spominu.

Vir: Sanjanje - pomnenje / razlaga / Pridobitve, Julia in Derek Parker

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez