Nezaupanje v življenje je črno presihajoče jezero, ki ga uravnavamo sami. Grenka črnina z okusom smrti je vedno na voljo, da nas preplavi. Lahko pa tudi spi globoko spanje.
Res, ta metafora ni v skladu z lepotami naravnih presihajočih jezer. Gre za naše duhovne pokrajine, ki imajo drugačne zakone.
Vedno, ko smo v strmini (iskati novo službo, se odzvati na bolezen, preseči izgubo ali prevaro …), je potrebno globoko samozavedanje. Zavest, da želim reševati trato, ki se je zasejala v mojem presihajočem jezeru, v moji zeleni dolini.
Zavest, da v njej zori moj blagor.
Tu se razprostirajo nasadi mojega upanja, to lahko obvarujem. Tu se lahko sprehajam in s hvaležnostjo, obiskujem, kar sem: vse ustvarjeno, doživeto in podarjeno, vse, kar mi daje občutenje lastne vrednosti.
Vsak hip lepote, ugodja, spoznanja, vsako srečanje, vsak hip zdravja in moči, užite in podarjene lepote.
Vsega tega se dotaknem, ko stopam mimo, in vse začuti mojo ljubezen in vzradosti - in odžene še globlje in višje.
Samo na takih sprehodih lahko srečam prijaznega človeka, ki išče koga, v katerega bi verjel.
Nove priložnosti nam ne bo podaril kdorkoli, ampak tisti, katerega duša ljubi sprehajanje med zelenjem in obiljem.
On je bogat, on nam lahko daje in on išče naše bogastvo.
Ali nosimo svoje darove v rokah, jih gledamo in ponujamo v veselju nad seboj?
Ne more me zagledati, če ne zasijem iz srca.
Sprehajajmo se po svojih vrtovih, ker s tem čuvamo svojo rast in le od daleč poslušamo črne gejzirje v njihovem brbotanju.
Včasih jih lahko obiščemo, ker vemo, da so del naše zgodbe. Če jih pustimo, kjer so, mirujejo in opravljajo svojo mrko, a potrebno nalogo senzorjev zla, ker je kdaj treba prepoznati sovraštvo in prevaro.
A ne smejo zasenčiti našega življenje na svetlem. Izbruh in poplavo lahko prikliče vsako razočaranje, vsaka žalost, vsaka nesreča … in nas zalije do oči, do srca.
Če ob vsakem neuspehu ali dvomu pustim, da se dvigne pogubna gladina in me zagrne, bo moj pogled na svet vedno potopljen v temno in grozeče jezero, in vsak dan bo le obet prevare in pogube.
Zelena dolina je naš dom, kraj srečnih priložnosti in razmaha. Vsak dan spet čaka, da se sprehodimo po njej s svežim srcem in da se pustimo obdariti.
Še posebno pa je ta sprehod potreben, ko nam je zelo težko.
Ohranjati zeleno dolino v sebi je lepa in velika naloga.
Alenka Rebula
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
