Prazniki so bili čudoviti. Za takšne trenutke je resnično vredno živeti. Popolnoma sem se poistovetila z verzom, ki so ga na trgu med prazniki odpeli MI2: Življenje je praznik. Ker je tako lepo, ne?
Ponedeljek pa se je približeval s svetlobno hitrostjo. Ni bil nepričakovan, saj se je že dva dni prej napovedal v obliki predponedeljkovega sindroma. Že v soboto sem bila tako naporna, da sem si želela kupiti enosmerno letalsko vozovnico za svoj ego, ker sta duša in telo želela še malo uživati. Razpoloženje sem menjavala tako intenzivno, da sem se že skoraj oklicala za shizofrenično. Za piko na i pa so se pojavili še mozolji, ki ne delujejo po načelu izključevanja glede na starost in 'osrečujejo' tudi tridesetletnice.
Šlo je za najhujšo obliko predponedeljkovega sindroma, saj me je čakal najbolj zahrbten ponedeljek od vseh ponedeljkov. Podopustniški ponedeljek. Med dvotedenskim dopustom sem odkrila Indijo Koromandijo, kjer sem spala več kot osem ur, požirala knjige Charlesa Bukowskega, se družila s princesami in se prehranjevala v Hotelu Mama s petimi zvezdicami. Je pa tako hitro minilo, da verjamem v teorijo zarote, po kateri je med dopustom kakšen dan zagotovo izbrisan. Spomnim se, kdaj sem prvič zaznala podopustniški sindrom. Bilo je poleti, ko nisem imela dopusta in sem opazovala razočarane, žalostne ter obupane obraze sodelavk. Skupni imenovalec je bil 'vrnitev z dopusta'. Diagnoza: 'podopustniški sindrom'. Cepivo: delo brez dopusta.
Podobno je s predponedeljkovim sindromom, ki se pri številnih pojavi v nedeljo zvečer. Čeprav se verjetno najdejo manj odporni 'organizmi', ki simptome zaznajo že zjutraj. 'Cepila' sem se običajno tako, da sem čez vikend z delom in študijem uničila 'radar', ki zaznava hitrost, s katero se približuje ponedeljek. V skrajni sili sem uporabila mantro: Jok, sestra, odpade. Po nedelji vedno sledi ponedeljek.
Ta teden pa ni nobeno cepivo pomagalo. Iz Indije Koromandije sem šla direktno v Vsakdanjo Rutino. In tako sem tudi jaz podlegla predponedeljkovemu sindromu. V nedeljo sem z najboljšimi nameni šla bolj zgodaj v posteljo, čeprav sem že ničkolikokrat ugotovila, da kvaliteta spanja ni nujno povezana s količino. In da je edino učinkovito 'uspavalo' zame popolna izčrpanost. Če ne 'izpraznim baterij', spim kot dojenček. Kar pomeni, da se zbujam vsaki dve uri. Jočem sicer ne, se pa sprehodim večkrat do hladilnika in si ogledujem ponudbo, kjer med litrom mleka in sadjem prevladuje vijoličasta barva. V trenutku je bilo 2 (tablici) : 0 za vijoličasto.
Derbi me ni utrudil, saj je bila zmaga pričakovana. Najdaljša tekma se je začela ob namestitvi v posteljo. Jaz proti spancu. Vse tehnike sem poskusila. Obračanje. Najprej v levo. Potem v desno. Spet v levo (očitno me celo med spanjem vleče tja). Potem na sredino. V upanju, da bo pomagalo. Ni. Torej na trebuh. Še slabše. Misli so švigale povsod.
Skrbi, dvomi in negotovost so napadali z vseh strani. Kmalu so se pridružila še vprašanja. In to v večjem obsegu, kot v fazi zakaj, za katero sem mislila, da jo, podobno kot vodene koze, v otroštvu preboliš.
Vprašanja so dobila še podvprašanja, in če se je začelo s preprostim Zakaj prazniki tako hitro minejo?, se je kar naenkrat pojavila še cela serija podvprašanj: Kaj me čaka jutri v službi; kaj bom čez dva meseca; ali sem dovolj dobra v službi; mi bo uspelo vse narediti; kdaj bom študirala; ali ne bi kar zdaj raje začela študirati, namesto da se premetavam po postelji? Skratka, zrelo za panični napad.
Tudi empatija ni pomagala. Vživela sem se namreč v vlogo tistih, ki imajo otroke in večino noči ne spijo.
Potem sem se spomnila še na tiste, ki so brez služb in bi bili hvaležni, če bi lahko zjutraj vstali. Kar se je izkazalo za najslabšo tolažbo, saj sem pomislila, da bom lahko kmalu spet med njimi.
''Ova noč nije bila moj dan''. Je pa imela vsaj glasbeno spremljavo. Komad Odhajaš se mi je vso noč vrtel v glavi. V upanju, da bo pesem delovala kot uspavanka, sem si zapela po svoje: ''Jaz pa hrepenim tako zelo, da uspavam svoje telo'. In je delovalo. Odšla sem v svet sanj. Toda le za trenutek. Kar naenkrat se je namreč zaslišala neka druga, skrajno neprijetna melodija, in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prepoznala 'izvajalca' – nadležno budilko, za katero si resnično želim, da bi jo nadomestila 'pametna budilka', ki bi znala v pravem trenutku utihniti.
Ob pogledu na zasneženo ponedeljkovo jutro sem si resnično zaželela, da me 'zbudijo za 1. Maj'. Ne, v ponedeljek zjutraj res nisem bila 'sladka kot med in nežna kot cvet'. Sem pa zmogla toliko sočutja, da sem pomislila na vse tiste, ki so morali teden dni prej – 2. januarja, v službo. Ko so dunajski filharmoniki komaj odigrali novoletni koncert, ko se želodčki še niso napolnili s sarmami in ko se glave še niso niti ohladile. Ni jim bilo lahko.
Tako kot meni ne v ponedeljek zjutraj. Toda, kar se mora, ni težko«, pravijo (res me zanima, kdo so ti strici iz ozadja, ki stresajo vse te modrosti?!).
Uspavanko sem torej spremenila v budnico. In ob odhajanju v službo sem v kontekstu 'kratko in sladko' končno dojela pomen verza 'življenje je praznik'.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
