Navada, da morajo dojenčki in malčki spati sami zase, sodi k naši tradiciji, nima pa prave zveze z otrokovimi potrebami.
Kar nekaj ljudstev po svetu ima navado, da otrok spi s starši še celo otroštvo, pa tudi sicer so južne in vzhodne kulture sveta veliko bolj naravnane na stik teles med otroki in starši kot naša. Pomislimo le, kako matere mnogih plemen nosijo dojenčka na hrbtu cele dneve in da mali otrok ločenosti sploh ne pozna, da o jaslih ne govorim.
Zato je važno ločevati med tem, kar bi kot starši občutili, če bi bili pristno povezani s seboj, in tem, kar čutimo zaradi svoje vzgoje, pritiska okolja in kulture otroštva. Ali sploh znamo še začutiti otroke?
Gotovo, starši so potrebni spanca in otrok naj bi prej ali slej sam spal v svoji postelji. Važno je, da iskreno občutimo, kateri nagib delujue v nas, ko se dogaja, da spi z nami.
Najprej nekaj nagibov, ki niso zdravi ne za nas ne za otroka (otroka zlorabljamo za beg pred težavami).
- Ali hočemo, da spi z nami, ker s tem preprečuje intimnost, do katere imamo odpor?
- Ali ker zaradi tega odpadejo sicer mučni pogovori (ali molk) v skupni postelji?
- Se počutimo same, ker je partner odšel, in želimo imeti otroka ob sebi, da greje naše premraženo srce?
- Otrok je zadnje čase zelo nemiren, s tem se ne želimo ukvarjati, naj spi tu, tako bo mir!
Kaj pomeni zaspati
Spanje je trenutek, ko zdrsnemo v neznano. Otrok se praviloma boji zaspati sam. Tudi odrasli, ko se jim dogajajo težke stvari, težko zaspijo, ni res? In za otroka je življenje polno negotovosti, vse je odisno od tega, kaj se dogaja s starši. Se razumejo? Bodo ostali z menoj? Kaj se dogaja v naši družini? Kaj se dogaja drugim otrokom v okolju? Kaj ga je danes prestrašilo? Česa ne razume, pa ga muči? Otrokovi strahovi so najbolj živi prav zvečer.
Po drugi strani otroka ne pomirijo toliko besed kot fizični stik. Če ste tu ob meni, pomeni, da je še vedno vse v redu ...
Vprašanje varnosti
Vprašanje je torej, kako otroku dati varnost. Kaj narediti, da se njegov dan zaključi z občutkom, da je vse v redu. Morda lahko kdaj spi z nami, ko je posebno hudo zanj, lahko se privaja tako, da spi v svoji posteljici tik naše postelje in čuti naše telo v neposredni bližini. Lahko ga postopoma oddaljujemo iz sobe in gradimo varnost in trdnost vezi.
Če iščemo z občutkom, postopoma vedno najdemo pot. A treba se je oddaljiti od splošnih pravil, od komentarjev okolja in strokovnjakov. Mnenja drugih so lahko predlogi, ideje, možnosti ... nikoli pa zakon. Kaj je možno in blagodejno za nas in otroka skupaj, to je bistveno, ne pa, kaj kdo pravi, da bi morali ...
Vsi upoštevani in preskrbljeni
Važno je začeti čutiti in misliti v čistem odnosu z otrokom in partnerjem. Ob tem upoštevamo svoje meje (potrebo po mirnem spancu) in skušamo reševati tudi to skupaj s potrebo otroka po varnosti. Ko otrok dojame da upoštevamo njegovo stisko in išemo rešitev (to jasno začuti), a da imamo tudi sami svoje potrebe, postane sprejemljiv za kompromise, ki nas povežejo.
Prav to je vedno ključ: iskati rešitev, ki pomaga vsem skupaj. Ne sprašujmo se o tem, kaj je načelno dobro, ampak kaj v družino vnaša občutek, da so vsi upoštevani in preskrbljeni.
- Preberite še: Strah pred zavrnitvijo ima korenine v otroštvu
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
