Obvladovanje iluzij

Kako lahko vidimo v iluziji iluzijo, ko pa se zdi tako resnična? In kako to, da je videti tako resnična, če pa je iluzija?

Iluzija obravnavamo kot resničnost, ker je to splošno sprejeto prepričanje, v katerega nikoli ne podvomimo. Svet, kakršnega doživljamo, je svet naših predstav in prepričanj. Je povsem individualen svet kajti niti dva ga ne doživljata enako. Vse je tako, kot si zamislimo. Prepričanje, ki ga sprejme veliko ljudi, postane »resnica«, čeprav se ne ujema z objektivno danostjo. Celotno astronomijo so v srednjem veku zgradili na prepričanju, da je Zemlja središče vesolja in se vse vrti okoli nje. Ta teorija je uspešno razlagala gibanje planetov preko nočnega neba. Opažanja so se utrdila v znanje, ki pa se je izkazalo za napačno.

Fizika na videz povsem uspešno pojasnjuje fizikalne pojave in zakone narave; toda če se poglobimo v podrobnosti, se izkaže, da je marsikatero gledanje preveč površno in marsikdaj celo zavajajoče. V šolah denimo še vedno učijo, da planeti krožijo okrog Sonca, kar pa je nedopustno poenostavljanje, ki ne upošteva dejstva, da se tudi Sonce giblje; planeti mu sledijo po vijačnicah...

Pojavlja se zanimivo vprašanje: kaj je prej - opažanje ali prepričanje? Zdi se, da opažanju sledi prepričanje. A to ni čisto tako. Opažanje je namreč pogojeno z našimi pričakovanji. Iz spektra vseh informacij izluščimo le tiste, ki se ujemajo s pričakovanji, zato je opažanje neobjektivno. Prepričanje ustvarja videnje v omejenem zornem kotu. Prezremo namreč vse tisto, česar v opazovanju ne pričakujemo. Zato je opazovati povsem objektivno tako rekoč nemogoče.

Znanost dandanes priznava, da na vse, kar opazujemo, vpliva opazovalec. Stari modreci so to razlagali že zdavnaj, znanost pa to nerada priznava, saj to vnaša element nepredvidljivosti, nezanesljivosti meritev. V želji, da bi se temu vsaj nekoliko izognili, so vpeljali tehnologijo dvojnih slepih testov.

Znanost bo odločen korak naprej napravila, ko bo fiziko povezala z metafiziko, ko bo vedo o zunanjih pojavih povezala z vedo o pojavih v naši notranjosti. To je nujno, kajti človek je v prvi vrsti zavestno bitje in ne kos mesa z nekaj elektrokemije. Razumeti zavest in zavestne pojave pa pomeni poseči v svet, v katerem materialni instrumenti in zunanji zakoni povsem odpovejo.

V človeški izkušnji vse novo pojasnjujemo na temelju starega znanja, za katerega menimo, da je preverjeno. Drugače seveda ne gre. Pa vendar se v življenju srečujemo s kopico uveljavljenih prepričanj, ki so popolnoma zmotna. Verjamemo na primer, da so vse kače zelo nevarne, čeprav več ljudi umre od udara strele kot od kačjega pika. Temeljnih miselnih postulatov pač nikoli ne preverimo, misleč, da so jih preverili drugi pred nami. Kot pijanec plota se držimo materialističnega svetovnega nadzora, ki pa je nesposoben pojasniti številne pojave, ki so za kakovostno življenje še kako pomembni. Znanost tako na primer ne zna pojasniti, kaj je življenje in kaj skupek mrtvih molekul vode spremeni v živo celico. Tudi tega ne ve, kako to, da se vesolje ne razleti, ko pa je vse opažene materije komaj petino tiste, ki zagotavlja potrebno gravitacijsko privlačnost.

Šolski sistem nas odvrača od razmišljanja s svojo glavo in nas usmerja le v sprejemanje »uzakonjenih«, zastarelih informacij. Večinoma se tako ukvarjamo le s strinjanjem z razlagami, predstavami in odločitvami drugih. Tako ponavljamo izkustveno zgodbo svojih prednikov – kakor so jo tudi oni od svojih. Tu napredka ne more biti.

Niti dva človeka na svetu stvari ne doživljata enako. Vse kar doživljamo, ima osebni pečat, je pogojeno z našimi minulimi izkušnjami in spomini. Iluzija, v kateri živimo, je plod lastne izbire. Svet v katerem živimo, je takšen, kakršen je, ker ga vrednotimo v skladu z lastnimi merili, ki pa niso preverjena. Znanje, ki mu zaupamo, ne temelji na naši lastni, globoki izkušnji. V tej zmoti nenehno ustvarjamo sodbe, ki imajo posledice in nalagajo karmični dolg.

Vajeni smo otepati se odgovornosti in raje zavzemamo vlogo žrtve. Težko je sprejeti odgovornost nase in si priznati, da je svet takšen kot je tudi zaradi naše pasivnosti. Prezremo krivice in nasilje nad drugimi in jima s tem dajemo legitimnost. A kar se dogaja drugim, bomo že juti morda izkusili mi sami.

Marsikdo se čudi, da Bog dopušča toliko zla in krivic na svetu. Dežurni krivec za vse zlo - kot razlag Cerkev, naj bi bil hudič. A hudič ne more delovati sam; deluje preko nas. Problem je v tem, da mu nasedemo. Zato smo sami odgovorni za brezbrižen, neljubeč svet, v katerem živimo.

Iluzija je stvar odločitve

Izhajati moramo iz spoznanja, da se vse dogaja v naši zavesti. Nič, kar se dogaja zunaj nje, za nas ne obstaja. Zavestni pojavi pa niso le plod signalov iz naših petih čutil temveč imajo bistveno bolj zapleteno ozadje. Vse, s čimer imamo opravka, so zavestni vtisi. V sanjah imamo enake vtise kot v budnem stanju, čeprav za njimi ne stojijo konkretni dražljaji. To nam pove, da materialni svet za svet vtisov ni potreben ali celo merodajen.

Iluzija je pojav na našem platnu zavesti. Imenovati to objektivna realnost je nemogoče, saj ne gre za konkretne, snovne objekte temveč za predstave, zgrajene iz »miselne snovi«, iz iste snovi torej, iz katere so stkane tudi sanje.

Kdo nam na platno zavesti iluzije pripelje, ne vemo. Vemo le, da imamo možnost med njimi izbirati. Zavestno se lahko odločimo, ali določenemu miselnemu dražljaju sledimo in se vanj poglabljamo ali ne.

Torej je vse, s čimer se soočamo, velika gmota iluzij. Iluzija je tudi predstava o nas samih. Ta predstava je zelo zapletena, sestavljena iz številnih drugih iluzij, ki se spreminjajo. Zato se tudi predstava o nas samih spreminja. Imeti zelo popolno iluzijo o nas samih je silno pomembno, saj to odločilno pogojuje naše delovanje, kakovost našega življenja in našo srečo. Modri predstavo o sebi nenehno dopolnjuje in bogati, pri tem pa težišče prenaša iz minljivega in nepopolnega fizičnega sveta v popolni, brezčasni in neomejeni duhovni svet.

Iluzija ni nekaj, s čimer se sprijaznimo, temveč nekaj, kar si izberemo. V iluziji nam ni treba živeti, če se za to ne odločimo. Lahko bi stopili iz iluzije, vendar živimo dalje z njo, ker nimamo novega znanja, s katerim bi jo razbili. Ko vse iluzije odstranimo, ostane le končna resničnost – tisto, kar je večno.

Če smo v primeru soočenja z iluzijo prepričani, da gre za iluzijo, jo bomo kot tako tudi videli, čeravno se zdi zelo resnična. Tako jo lahko uporabimo za to, za kar je bila namenjena – kot pripomoček, s katerim lahko izkusimo končno resničnost. Lahko se spomnimo, da smo zanjo odgovorni sami. Lahko dosežemo, da postane to, kar si želimo, namesto da bi jo zgolj opazovali, kako se udejanja kot nekaj, na kar ne moremo vplivati.

Modri vedo, da je naše doživljanje prej akcija kakor reakcija, nekaj, kar ustvarjamo zaradi notranjih vzgibov in ne nekaj, kar se nam dogaja neodvisno od naše notranjosti. Ko to dojamemo, se vse spremeni. To je prvi korak k mojstrstvu.

Da iluzija ni resnična, spoznamo takrat, ko ugotovimo, da se da z njo zlahka manipulirati. Morda menite, da to ni mogoče?

Marsikdo pomakne svojo ročno uro za nekaj minut naprej le zato, da ne bi zamujal. S takšno samoprevaro sam sebe spodbuja k naglici in se obvaruje težav. To je primer, kako lahko iluzijo v različnih oblikah koristno uporabimo kot orodje za doseganje določenega cilja.

Pomembno je zavedati se, da iluzija nima nič opraviti z resničnostjo. Vse, kar vidimo, je iluzija. Ozrite se torej okrog in si recite: Nič v mojem svetu ni resnično. To storite večkrat na dan. Ko bo to prišlo v vašo navado, boste živeli precej manj stresno, saj boste s tem otopili ostrino vseh dejanj, ki se zdijo neugodna za vas. Znebili se boste vloge žrtve, ki jo tako radi igramo.

Marsikoga bi se ob spoznanju, da je vse, kar doživljamo na tem planetu, izmišljeno, utegnil polotiti obup. A zavedati se mora, da je svet največje darilo, čudež, ki ga je treba opaziti, zaklad, ki nam je dan v uživanje. Življenje v fizični stvarnosti je res veličastno, njegov namen pa je, da nas osreči s pomočjo zavedanja in priznavanja, z izražanjem in izpolnitvijo tega, kar v resnici smo. Izkaže se namreč, da vprašanji kdo sem jaz in kdo je Bog, pripeljeta do istega odgovora.

Če je vse iluzija, stvar osebnega videnja in izbora, zakaj je ne bi napravili prijazno, prijetno, izpolnjujočo? Iz svojega življenja lahko napravimo čudovito stvaritev in sapo jemajočo izkušnjo tako, da jo zavestno zgradimo iz ustreznih zamisli, ki jih skrbno negujemo. A to je možno šele, ko se zavemo, da smo tisti, ki ustvarja iluzije, mi sami. Mi smo ustvarjalec in ne žrtev. Mi smo tisti, ki izbiramo misli. Misli nas vodijo k izkušnji. Poglejte, kaj danes počnemo, kaj mislimo, kaj govorimo. Je to res tisto, po čemer hrepenimo, kar želimo, da bi se udejanilo? Vsak trenutek našega življenja je trenutek ustvarjanja. V vsaki misli je energija stvaritve. Vsako dejanje pa je dejanje samoopredelitve.

Razlogi za iluzije

Razlog iluzije je zagotovitev omejenega polja pojavnosti, kontekstualnega polja, znotraj katerega lahko svojo podobo o sebi nenehno izboljšujete. Stalno lahko plemenitite spoznanje o tem, kdo ste. Popolnejše ko je spoznanje o tem, kdo ste, srečnejši ste. Morda zveni zapleteno, a bo v nadaljevanju natančneje pojasnjeno.

Samo vesolje je kontekstualno polje. Življenju zagotavlja fizično izražanje in doživljanje. Mi sami smo omejena različica tega kontekstualnega polja, kakor je tudi vsakdo in vse okoli nas. Skratka - na eno mesto omejeni Bog. V relativnem svetu ni možno drugače izkusiti tega, kar smo, kot v prostoru tistega, kar nismo. V odsotnosti tega tu ni tistega tam. V odsotnosti iluzij nismo – in to dobesedno – ne tukaj, ne tam.

Vsak človek, ki je poosebljenje božanske celote, poskuša spoznati samega sebe, opredeliti samega sebe. Kdo ste? Ste dobri, slabi, majhni, veliki? Kaj je majhno? Edino vprašanje, ki si ga je Bog kdajkoli zastavil je namreč: Kdo sem jaz? Kdo sem? Za koga se bom v tem trenutku odločil, da bom? Le to vprašanje je pomembno in zato si ga duša v vsakem trenutku zastavlja, da bi v trenutnem položaju prišlo do odločitve. Ne do razkritja. Do odločitve, kajti življenje ni proces odkrivanja temveč proces ustvarjanja. Vsako dejanje je dejanje samoopredelitve, v njem se manifestira tisto, kar smo.

Ničesar ni, kar mi ne bi bili. Bog je vse. Mi smo vse. Vendar če hočemo spoznati del, ki ga zdaj izražamo, si moramo predstavljati, da obstajajo deli vsega, ki niso mi. To je pomembna zamisel, to so iluzije življenja. Zatorej so nam iluzije v pomoč in biti moramo hvaležni zanje.

Uporaba iluzij

Naš namen pa ni zgolj spoznati in izkusiti to, kar v resnici smo, temveč ustvariti to, kar bomo v naslednjem trenutku. Naša naloga je ponovno ustvarjanje samega sebe na novo v vsakem posameznem trenutku sedanjosti v naslednjo, izboljšano verzijo samega sebe.

Celoten proces je takle:

1. Prepoznati v iluzijah iluzije;
2. Odločiti se, kaj pomenijo;
3. Korigirati podobo o sebi - ponovno ustvariti sebe na novo.

Lahko se odločite, da boste iluzije izkusili kot stvarnost sedanjega trenutka ali kot spomine iz preteklosti. Na drugi način uporabljajo iluzije razvite družbe in bitja. Boleče iluzije je primerneje pomniti kakor doživljati (opomini iz preteklosti). Vendar pa se ne smejo pozabiti, saj bi se morale ponovno izživeti.

Če hočete izkusiti nek vidik samih sebe, potem so iluzije pripomoček. Ne morete zaupati vase, če ni ničesar, v zvezi s čimer bi samozaupanje lahko občutili. Z uporabo iluzij potrebe in pomanjkanja lahko najprej gojite misel, da »nečesa ni zadosti« in jo nato presežete. Z nenehno ponavljajočim početjem tega ustvarjate izkušnjo samozaupanja, torej osebnega prepričanja, da bo vedno na voljo dovolj vsega tistega, kar boste potrebovali. To izkušnjo bo preverjala in potrjevala končna resničnost. Ste torej v procesu ustvarjanja samih sebe na novo.

S prvo iluzijo, iluzijo potrebe, lahko doživimo pomemben vidik tistega, kar smo, ki bi ga lahko opisali kot tistega, ki ničesar ne potrebuje. Ničesar ne potrebujemo za svoj obstoj, za večni obstoj. Iluzija potrebe ustvari kontekstualno polje, znotraj katerega lahko to izkusimo. Končna resničnost tega pa je, da vse, za kar mislimo, da potrebujemo, že imamo. Obstaja znotraj nas. Pravzaprav je mi. Mi smo to, kar potrebujemo, in zato si damo vse, kar potrebujemo. To pa pomeni, da ne potrebujemo ničesar. Če hočemo to doumeti in izkustveno spoznati, moramo videti v iluziji potrebe - iluzijo. Stopiti moramo iz nje. Če smo prav zdaj tukaj brez tistega kar potrebujemo, zakaj pa potem mislimo, da to potrebujemo? Doslej smo brez težav shajali brez tega. Ta ugotovitev je zelo pomembna.

Zrak je nekaj, kar potrebuje naše telo, mi pa nismo naše telo. Naše telo je nekaj, kar imamo in ne nekaj, kar smo. Pri nadaljevanju procesa ustvarjanja pa svojega telesa ne potrebujemo več. Zaradi navezanosti na telo večina za potrditev tega potrebuje izkušnjo smrti. Vendar lahko to dosežemo že prej - z nevezanostjo, z odmikom od iluzije potrebe.

Ko to dojamemo, se lahko odvežemo od česarkoli v življenju – vključno od življenja samega – saj se glede na to, da je življenje večno, zavedamo, da lahko te povezave znova vzpostavimo, kakor tudi druge, za katere smo mislili, da jih ne bomo nikoli več izkusili.

S pomočjo iluzije, da potrebujemo svoje telo, lahko dobimo spodbudo za njegovo zaščito, skrb zanj, preprečevanje njegove zlorabe. Tako lahko svoje telo namenimo za njemu predvideno višjo slavo. Podobno je tudi z iluzijo, da potrebujemo odnos.

Kakor hitro verjamemo, da je iluzija resnična, spremenimo previdnost (ki je zelo pomembna uporaba iluzije) v strah in se nečesa oprimemo. Ljubezen se sprevrže v posesivnost, ta pa v obsesivnost. Ujamemo se v past vezanosti. Izgubimo se v iluziji.

Ko pa se izgubimo v iluziji potrebe, smo resnično izgubljeni, saj je ta iluzija največja od vseh. Je iluzija, na kateri temeljijo vse druge.

V nadaljevanju navajamo nekaj primerov o tem, kako so vam iluzije lahko v pomoč.

Da bi izkusili odpuščanje, uporabite iluzijo sodbe, obsodbe in večvrednosti. Z zvračanjem krivde na druge boste kaj hitro našli ljudi, ki vam bodo dali priložnost za izražanje odpuščanja.

Če bi radi izkusili sočutje ali radodarnost, lahko to storite z iluzijama potrebe in pomanjkanja. Morda se vam bo ob tem zgodilo, da boste šli po ulici in naleteli na berača. Čudno, boste morda rekli, v tej ulici berača še nikoli prej nisem videl.

A kot rečeno, ni nujno, da ustvarite konsenzualno polje, da bi lahko izkusili višje vidike vas samih. Razvita bitja, ne le da stopijo iz iluzij, temveč se popolnoma odmaknejo od njih. Iluzije pustijo za sabo in le s pomočjo spomina nanje ustvarjajo konsenzualno polje.

Če iluzij ne ustvarjate zavestno, če ne veste, da ste jih sami ustvarili in zakaj ste to storili, potem se zavedajte, da se vam življenje ne dogaja, temveč se dogaja skozi vas. Ste na strani vzrokov in ne posledic.

Kako živeti?

Dan nam je bil raj, v katerem lahko živimo. Če hočemo. Ali pa si lahko izberemo ločenost, pomanjkanje in smrt. Nagibamo se k drugi odločitvi. Je to naša zavestna odločitev? V ta odgovor se splača poglobiti, ker je odločilnega pomena.

Do življenja, po kakršnem hrepenimo, in do življenja po smrti pridemo kratko malo tako, da se zanj odločimo. A v to ne verjamemo. Tako preprosto pa spet ne more biti – si pravimo. Ne, ne, zadostiti moramo zahtevam!

Do napredka pridemo postopoma, z majhnimi koraki. Uspeh je spoznati privid v vsaki od iluzij, ki jih običajno obravnavamo kot objektivno resničnost.

Ničesar se nam ni treba naučiti. Le spomniti se moramo. In ugotoviti, da je resnično.

Rečeno nam je bilo, da Boga ne moremo spoznati. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da obstaja kup stvari, ki jih Bog zahteva od nas. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da ničesar ni zadosti in da moramo zato tekmovati med sabo, celo za Boga. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da bomo v primeru neizpolnjevanja božjih zahtev kaznovani. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da je Božja ljubezen pogojna in da so tisti, ki izpolnjujejo pogoje, večvredni. To ni res.

Rečeno nam je bilo, da je vse skupaj preveč zapleteno, da bi lahko doumeli. To ni res.

Resnica je povsem drugačna in zelo važno je, da jo poveste tudi svojim otrokom.

Tehtna spoznanja

Iluzije so nam dane zato, da lahko dojamemo in izkusimo vse vidike in lastnosti Boga, Stvarnika, ki se spoznava skozi nas same. Ko lahko iluzije prepoznamo kot iluzije, spoznamo naslednje:

1. Bog ničesar ne potrebuje. Človek ne potrebuje ničesar zunaj sebe, da bi bil srečen; ne osebe, ne kraja, ne stvari. Pravo srečo najdemo znotraj sebe. Pa tudi modrost in blaženost. Iluzija potrebe, ki je ena najmočnejših iluzij, ima namen omogočiti nam spoznanje, da ne potrebujemo ničesar, saj smo božji otroci.

2. Bogu ne more spodleteti, kakor tudi ne nam. Neuspeh je iluzija, saj je vsako poskušanje uspeh in vsak trud prispeva k zmagi. Ko izkusimo tisto kar nismo, to ni neuspeh pri poskusu doživljanja, marveč način doživetja tistega, kar smo.

3. Ničesar ni, kar bi bilo ločeno od česarkoli. Vsak človek je globoko povezan z vsem življenjem in z vsemi ljudmi; nikoli nismo ločeni od Boga. Ne v življenju, ne po smrti fizičnega telesa. Iluzija ločenosti omogoča doživetje čudovite ekstaze združitve.

4. Vsega je v izobilju. Da bo vsega zmanjkalo, mislimo zaradi ujetosti v iluzijo potrebe. V resnici ničesar ne potrebujemo, saj vse že imamo. Največ prejmemo s čedalje večjim razdajanjem in ne prejemanjem. Ko imamo vse in ne vemo, da imamo vse, nimamo ničesar. Edini način, da lahko izkusimo obilje, je ta, da občutimo, kako je imeti manj kot vse – ničesar. Z iluzijo pomanjkanja tako lahko izkusimo svoje obilje.

5. Ničesar takega ni, kar bi morali storiti, da bi bili primerni za dostojanstveno in izpolnjeno življenje. Z nikomer ni treba tekmovati za karkoli, božji blagoslov je namenjen vsem. Zahtevanje ne obstaja. Kdo pa bi karkoli lahko zahteval? In od koga? Je le Bog. Z iluzijo zahteve lahko opazite, da v resnici ni ničesar, kar bi kdo lahko zahteval. Izkusite svojo svobodno voljo.

6. Nikoli nam ne bo sojeno. Nikomur ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja, spreminjanje ali izboljševanje sebe, da bi lahko bil čudovit in popoln v očeh Boga. Saj takšen že je, ne glede na to, kaj počne. Bog ne sodi, zanj so vsa dejanja sprejemljiva kot del raziskovanja samega sebe. Z iluzijo sodbe lahko doživite čudežnost neobsojajočega sebe in neobsojajočega Boga.

7. Nikoli ne bomo obsojeni. Bog ne bo nikogar obsodil. S pomočjo iluzije obsodbe si lahko predočite, da si ne zaslužite ničesar drugega razen pohvale. Če bi nas vedno samo hvalili, ne bi vedeli, kaj pohvala sploh je. Zamisel o Bogu, ki kaznuje, je bila zelo uporabna, da smo lahko občutili veliko različnih vidikov bivanja: strah, odpuščanje, sočutje in milost.

8. Ljubezen ne pozna pogojev. Nikomur ni treba biti v skrbeh, da bi izgubil človeško ali božjo ljubezen. Vsi smo del enega, božjega telesa. Naša lastna, brezpogojno deljena ljubezen je največje darilo, ki ga lahko damo svetu. Gre le za drugačen izraz iluzije ločenosti, ki omogoča pojav relativnosti.

9. Nihče ni več vreden od drugega. So le tisti, ki se spomnijo več in tisti, ki se spomnijo manj. Biti poseben ne pomeni biti boljši. Vse poti do cilja so dobre. Vendar enakovrednosti ne morete spoznati, če je enakovrednost vse, kar je. Iluzija večvrednosti ima svojo vlogo, saj daje moč za dvig nad negativne okoliščine in njihovo premagovanje.

10. Vse to že vemo. Da smo nevedni, je iluzija. Vse smo le pozabili in zdaj je treba le spoznati, kdo smo ter odgrniti zaveso. Ničesar takega ni, kar ne bi mogli narediti ali spoznati. Pomen učenja ni nikoli v tem, da bi se nečesa naučili, temveč, da bi se spomnili. Iluzija nevednosti nam omogoči, da se ponovno spomnimo in ugotovimo, kako veliko je znanje Stvarnika. Spoznanje majhnega dela vodi do večjega spoznanja. Spoznanje vsega pa ne vodi do spoznanja ničesar.

Razumeti je treba, da je iluzija - iluzija, da smo si jo izmislili v resnične namene, vendar pa sama po sebi ni resnična. S kozmičnim načrtom ni bilo mišljeno, da bi nam bila v breme in žalost, v nadlogo in trpljenje. To pa ne bo več, ko bomo dojeli končno resničnost: ločenosti ni; je le enost. Zgolj enost.

Proces evolucije oz. spreminjanja življenja je po prvi fazi, ki je trajala nekaj tisoč let, prešel v drugo fazo, ki se lahko zaključi v nekaj desetletjih. Prihaja do pospeševanja duha ali tistega, čemur bi lahko rekli preboj. V tej fazi prihaja do globalnega premika zavesti, v kateri ima vsak človek svojo vlogo. Ključ tega trenutka se skriva v naših otrocih. Kajti ti bi lahko bili že prosti iluzij svojih staršev.

Povzeto po knjigi Neale Donald Walsch: Druženje z Bogom

Zoran Železnikar, prisluhni.si

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja