Življenjske krize, pretrese in razočaranja lahko razumemo tudi kot vabilo k odkrivanju naših najdragocenejših notranjih potencialov. Doživljanje obilja je mogoče celo v časih velike stiske. Razkošje ima namreč neskončno veliko oblik, ki se nam razodevajo celo življenje, pogosto prav skozi nesrečo in pomanjkanje.
Kot otroci pred oviro
Pred življenjskimi udarci vsi postanemo vsaj za hip otroci in se odzivamo iz globine svojega otroštva. Če se nam zdi, da ni pomoči in nas preplavlja obup, tega ne gre pripisati toliko zunanjim okoliščinam kolikor našemu doživljanju ovir. Nekateri obupajo zelo hitro, drugi se borijo kot levi, tretji rinejo naprej kot trdožive želve, četrti kot noji skrijejo glavo v pesek ...
Ko se nam zgodijo izguba zaposlitve, bolezen, nesreča v družini ... imamo priložnost, da spoznamo svoj slog kljubovanja (ali popuščanja) pred ovirami. Potem se lahko vprašamo, ali res želimo nadaljevati v istem slogu.
Morda bomo odkrili, da si želimo pomagati z ljubeznijo in da bi si radi končno omogočili nov, ustvarjalnejši pristop.
Otrok, ki je doživel zaupanje in predanost ter navdušenje samostojnosti, je pripravljen na ovire. Odkril je, da je sposoben želeti in prejeti, da lahko zaupa v odnose, da zna stati na svojih nogah, da lahko spregovori in doseže razumevanje. Vse to so veliki koraki, zaradi katerih potem pred oviro vedno vidi tudi svoje možnosti.
Mnogi izmed nas pa so vstopili v svet prestrašeni, razočarani, zaprti in grenki.
Morda nismo doživeli vzgoje, ki bi nas bila obdarila z osnovnimi oblikami življenjske moči in ljubezni. Toda danes lahko srečujemo ovire na nov način. Otroku v nas, ki se ni razvil, lahko omogočimo, da opusti navade, porojene iz obupa.
Ko se v življenju kaj zaplete, je potrebno v sebi dvigniti sposobnosti, ki jih še nikoli nismo uporabili. Za vsakega človeka velja, da ima v sebi polno sil, ki jih sploh ne pozna ali jih pa ne uporablja, če mu okoliščine dopuščajo, da živi pod svojimi sposobnostmi.
Doživljati obilje
Ovire postanejo nepomembne, če imamo razgled nad razkošjem sveta in nad bogastvom svoje notranjosti.
Občutenje obilja je posebno stanje telesa in duha, v katerem smo popolnoma prepustni za vse lepo, bogato in dobro, ki nas obdaja. Toda zato, da lahko doživljamo to stanje, v nas ne sme biti grenkobe, zamer in razočaranja. Če smo polni sivine, je vse obilje zaman.
Obilje je vse dobro, lepo, osrečujoče, kar se odvija pred našimi očmi ... Obilje so dobre besede dobrih ljudi, zvestoba najboljšega prijatelja, sočutje, ki ga doživimo od neznane osebe, milina večera pred našim oknom, vonj svežega jabolka v naših rokah, nežni regratov cvet pod zidom, dehteča preorana zemlja, telo, v katerem danes diham brez bolečin, vidim, slišim in čutim ljudi, ki jih ljubim ...
Obilje so vse nove misli, ki mi spreletijo možgane, da se zavem svoje ustvarjalnosti, obilje so vsa spoznanja in odkritja, ki mi pomagajo živeti, vse besede, ki me obogatijo, ko jih preberem, obilje je bel list, ki ga popišem in odpošljem dragemu človeku, obilje je kos kruha, ki ga na srečo imam ... Obilje je tudi vse, kar smo prejeli in dali, vse doživeto in neuničljivo, ker je bilo dobro, pravično in resnično.
Ko se počutimo bedno
Če pa se hočemo počutiti bedne, potem je treba vse omenjeno razvrednotiti, dati v nič, proglasiti za nezadostno ... Občutenja pomanjkanja res ni težko priklicati. Dovolj je, da se nabijemo s podcenjevanjem vsega, kar smo, s strahom in obupom. Vse lepo in možno bo v hipu skopnelo ... kajti če mislim, da obilje ni možno ali dosegljivo, neha obstajati.
Kar se mi ne zdi dosegljivo, zame ne obstaja, pa čeprav je tu pred menoj. Kar se mi ne zdi zasluženo, tudi ne pride v poštev, saj ne morem sprejeti darov, ki jih nisem vreden. Kar ni mogoče, tega ne vidim ali se mi zdi iluzija, torej je čisto vseeno, če obstaja ali pa ne, zame ni nobene razlike. Kot realnost lahko upoštevam in uporabljam le tisto, kar se mi zdi mogoče, smiselno, zasluženo in verjetno, ostalo obidem, prezrem in razvrednotim.
Gledati čudovito cvetenje češnjeve veje ni osrečujoče, če mislim, da zame sreče ni in da prav tistega, kar si najbolj želim, ne morem doseči. Razkošja nočnega neba, dehtečega vetra, tople zemlje in poletnega morja ne moremo doživeti kot obilja, če je naše srce zaprto.
Zato je lahko svet v svoji čarobnosti in neskončnih možnostih popolnoma nedosegljiv, pa čeprav objektivno obstaja in je na dosegu naših čutov. Obenem je pravzaprav vsa ta lepota tudi nepotrebna, saj je ne doživljamo in tudi ne čutimo ljubezni do nje. Kdor joče pod češnjevim drevesom, ne more uživati lepote, sredi katere stoji. Če bi jokal v temni kleti, bi bilo pravzaprav vseeno: njegov notranji svet zaseda pomanjkanje. Vse, kar se zdaj dogaja lepega in bogatega, je v tem trenutku odveč. Včasih nam pomaga, da se razjokamo sredi lepote, ker se potem odtajamo ... toda pogosto smo v bolečini neprodušno zaprti, slepi za nebeško lepoto pred našimi očmi.
Zato je prvo vprašanje, ki nam ga postavlja obilje, vprašanje naše naravnanosti do vsega, kar nas obkroža in se nam ponuja. Ali nas ljubeče prekipevanje bogatega stvarstva sploh zanima? Si želimo to prejeti?
Če sem polna pomanjkanja, ne morem in nočem sprejeti ničesar.
Zato je prvi korak na poti v obilje odkrivanje očitanja, ki nas polni. Če se počutimo revne, napačne in razočarane, v nas deluje odpor do prejemanja. Naš pogled na svet obvladujejo grenka slepota, jeza, odpor do vsega, kar navdihuje in rešuje ... Sovražno smo razpoloženo do vsega zdravilnega in blažilnega.
Trdosrčnost, s katero se upiramo olajšanju, se razodeva na več načinov. Eden od pomembnejših je nabitost telesa in duše z zamero.
Zamera
Vsi nosimo v sebi breme vseh mogočih zamer, ki smo si jih nabrali v življenju.
Vse, kar smo želeli, pa je bilo odbito, vse zavrnjene prošnje, vsa ponižanja, nerazumevanje, vse bolečine brez tolažbe, vsa izdajstva ... vse to je morda leta in leta polzelo na dno srca. Tako padajo v dušo svinčene kaplje in počasi, nevidno legajo na dno. Prostor se polni in polni, dokler ni srce polno grenkobe, očitkov in odpora do vsakega seganja po dobrem in lepem. Človek postaja vse bolj zaprt, trpek in ciničen. Pozna samo še svojo bolest in pred vsako lepoto, ki jo sreča, začuti grenkobo pomanjkanja. Ne sliši vabila: »Vzemi, kar je pred teboj, pripada ti! Zdaj je končno možno!«
Ne, ljudje imamo navado, da rečemo, da je prepozno. Moralo bi se bilo zgoditi že davno prej! Morali bi me objeti, ko sem si tega želela, me razumeti, ko sem hrepenela, dati, ko sem prosila, mi biti blizu, ko sem jaz to pričakovala. Zdaj je prepozno, nočem več! Mimo je čas prejemanja, zaupanja, vere, uživanja vseh sladkosti. Zdaj je čas očitanja, grenkobe, bolečine, zamere.
Nočemo tvojega ljubečega dotika, življenje, ker si nas tolklo, ko smo živo in preveč trpeli!
Zamera je oblika neizraženega, neizživetega sovraštva, velike jeze in bolečine, ki se nikoli niso prerodili v odpuščanje. Brez odpuščanja pa ni mogoče spet upati, verjeti in ljubiti.
Obilje in odpuščanje
Odpuščanje je končna in ne začetna postaja, saj odžene šele iz resnice našega čustvovanja. Doživeti in izraziti je treba sovraštvo, jezo, obup in bolečino. Potrebno je prehoditi celo pot grenkobe, da se odpremo življenju. Odložiti zamero ni lahko. Zamera je utrdba, v katero ne posije noben žarek sonca, v njej živimo revno in hladno, daleč od vsega, kar se dogaja zunaj. Toda obenem nam zamera omogoča, da obsojamo in se počutimo kot upnik, ki so mu drugi veliko dolžni. Dokler očitamo, nam sebe ni treba ljubiti. Zunaj se razcveta življenje, mi pa se sovražimo, ker si ne pustimo stopiti vanj.
Obdaja nas obilje vseh dobrin, a šele ljubeče razpoloženje do sebe nam dovoli, da se jih dotaknemo.
(Alenka Rebula bo vodila delavnice na 17. Sensa vikendu v Bohinju, ki bo potekal od 6. do 8. februarja 2015. Vabljeni.)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
