Na nezavedni ravni dojemamo vodilne ljudi kot svoje starše in se počutimo majhne in nemočne. Še posebno, če smo bili kot otroci čustveno ali drugače zlorabljeni.
Glede na to, kot je dejala dr. Rus Mahovec, da ima tri četrtine slovenskih družin težave z alkoholom (in torej z zlorabo), lahko predvidevamo, da smo kot narod zelo podvrženi notranjemu občutenju nesrečnih otrok.
V ustanovi (ali državi ...), kje vse deluje v brezvladju ali v sporih med vodilnimi ali kjer politiki izdajajo drug drugega in ne vidimo zmagovanje pravice, se potem dogaja nekaj takega, kot v družini, kjer sprta in neodgovorna oče in mati porivata svoje otroke v obupovanje nad življenjem.
Mladi izgubijo smer in se podajo v samouničevalne izbire. Kadar so tisti zgoraj vzgled razsula, se družba začne razkrajati, kot da smo dobili dovoljenje, da se zavržemo in nič več ne naredimo, da bi bilo bolje. Na nezavedni ravni namreč vsi doživljamo vodilne ljudi kot starše, ki dajejo (ali jemljejo) smisel našemu prizadevanju.
Na srečo smo odrasli in lahko razumemo, kaj se nam dogaja. Zato tarnanje nad vodilnimi ni primerno za nas, ki nismo več otroci brez sredstev, in naša dejanja so lahko kljub vsemu usmerjena v upanje in blagor nas in drugih. Imamo razloge, da gradimo, čeprav jih vodilni nimajo. Nismo popolnoma odvisni od njih, nemočni in priključeni na njihovo delovanje kot vagon na lokomotivo. Lahko izstopimo in gremo z lastnimi nogami v drugo smer.
Moralna moč naroda (oziroma vsakega posameznika posebej) se konec koncev vidi tudi v tem, kako znajo ljudje biti drugačni od vodilnih, kadar ti niso kos svojemu položaju.
Čas krize nas nauči, da gledamo na svet in družbo kot prostor naših osebnih izbir, ne kot prostor, kjer drugi razpolagajo z našo močjo, nas izrabljajo in določajo izid.
Ko vsak odrasli to dojame in začne delovati samostojno, iz izbranega pogleda na svet in iz lastnih virov moči, začne tudi družba delovati drugače. Nehamo biti nesrečni otroci in začnemo biti povezani odrasli, ki ustvarjajo boljše pogoje za svoje in skupno življenje.
Ne izgovarjajmo se, da je kdo je kriv za našo stisko, ampak poiščimo poti, na katerih lahko ustvarjamo nov slog delovanja, se srečujemo z ljudmi dobre volje in živimo drugačno usodo, kot nam jo krojijo tisti, ki so zaplenili naše dobrine.
Ko si jih vzamemo nazaj, ko se zavemo, da si jih lahko vrnemo, bodo oni ostali brez moči nad našim življenjem.
