Naš notranji dialog določa sliko našega sveta

10. 2. 2014
Deli
Naš notranji dialog določa sliko našega sveta (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Ko sem se sprijaznila sama s seboj, sem zbrala pogum, da sem postala, kar naj bi. - Arielle Essex

Odkar pomnim, sem zaljubljena v barve, podobe, oblike in črte. Slikanje v meni prebuja najrazličnejše občutke – me pomirja, kdaj pa kdaj jezi, me razveseli, naredi ponosno in mi daje občutek svobode. In mi hkrati razkriva dejstvo, da velikokrat prav sama sebi stojim na poti do večjega uspeha.

V tišini in s čopičem v roki, osredotočena, nenadoma ugotovim, kako močan je v resnici moj notranji kritik. Zmotita me vijuga in ravna črta, ki sta si preblizu. Nianse... nobena več ni popolna. Sliko bi najraje zabrisala v smeti, pa čeprav v resnici z njo ni čisto nič narobe.

Slikanje je kot moje življenje. Pri vsaki potezi, ki jo naredim, se oglasi – notranji glas, ki hoče, da premislim še enkrat, opozarja in v meni pogosto zbudi dvome. Sem dovolj sposobna, pametna, privlačna, sem sploh naredila prav, je to, kar sem povedala, neumnost...?

Spoznajte svojega kritika

Dialog, ki ga imamo sami s sabo, je nastal v odnosu s prvimi avtoritetami našega življenja. Prav zato ima notranji kritik pogosto glas staršev. Gre torej za ponotranjene kritik, ki so prišle iz okolice in bile del našega življenja.

Podzavest, ki ustvarja notranjega kritika, nas uči predvidevati in nam omogoči boljše prilagajanje okolici.

»Če v svoji glavi kreiram glas, ki je prav takšen kot glas mojih staršev in vseh tistih, katerih odobravanje mi pomeni veliko, bom vedel, kaj pričakujejo od mene in kakšen moram biti. Tako bom lažje zbežal pred neodobravanjem in pridobil njihovo ljubezen ter priznanje.«

To je tudi razlog, da nas naš notranji kritik kritizira pred vsemi ostalimi. Želi nam pomagati in nas zaščititi pred morebitno sramoto ali bolečino.

Perfekcionisti in notranji kritik

Med notranjim kritikom in perfekcionizmom obstaja močna povezava.

Perfekcionisti imajo navadno zelo močnega notranjega kritika, ki ne dopušča niti najmanjše napake ali nepopolnosti. Tako visoko postavljeni cilji pa od osebe zahtevajo ogromno truda in motijo duševni mir.

Tako močan notranji kritik lahko povzroči tudi druge vrste ovir – pojavijo se nizka samopodoba, negotovost, strah, motnje hranjenja in občutki, da ne moremo biti ljubljeni.

Lahko nas celo popolnoma ohromi in prepreči, da bi delovali spontano in svobodno, saj bi vsako tako ravnanje pomenilo morebitne napake. Če je glas kritika zelo močan, nam pogosto daje tudi občutek sramu, nam zadaja bolečine in celo sovraštvo do sebe.

Največja težava notranjega kritika pa je, da pogosto pretirava, a se ne more zaustaviti. Lahko postane celo vedno glasnejši in zahtevnejši. Sili nas, da smo pozorni na vsak korak in prebuja občutek strahu ob vsaki najmanjši napaki.

Notranji kritik – naš učitelj

Če pa smo do notranjega kritika odprti, postane naš 'osebni trener' - pouči nas o najpomembnejših stvareh in opozori na naše sposobnosti. Z njegovo pomočjo se zavedamo vseh pričakovanj in vemo čemu se moramo izogibati.

Takšen notranji kritik nam lahko pomaga do cilja in uspeha.

Lahko notranjega kritika utišamo?

Ali se mu moramo ves čas prilagajati?

Če bi notranjega kritika ignorirali, bi pravzaprav dosegli ravno obraten učinek – čustva bi bila intenzivnejša.

Pomagamo si lahko tako, da notranjega kritika prepoznamo in se z njim ne skušamo identificirati.

Moramo ga opaziti in spoštovati.

Notranji kritik se veliko bolje odzove, če ga obravnavamo kot nekoga, ki je pomemben, ki si zasluži spoštovanje in posluh. Poslušamo ga, postavljamo vprašanja, skušamo razumeti njegove najgloblje pomisleke in mu poslati povratno informacijo. Tako, kot bi to storili v pogovoru z resnično osebo.

Ko se torej naslednjič srečate z notranjim kritikom, globoko vdihnite, in se vprašajte, kaj si zares želite v tistem trenutku... in mu dajte vedeti, da se zavedate njegove prisotnosti.

Možnosti so neskončne, ključ je prepoznavanje stanja, v katerem smo, čustev, ki jih imamo, brez izmikanja od lastne odgovornosti za položaj, v katerem smo se znašli, s čimer bi samim sebi odvzeli moč, da kar koli spremenimo.

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez