Ena od ključnih zavez v smislu ljubezni in sovraštva je odnos med materjo in hčerko. Zakaj je prav ta relacija tako pomembna v vseh smislih? Zakaj s(m)o mame tiste, ki označi(m)o in zaznamuje(m)o otroke za vse življenje?
Ko se dojenček rodi, je v celoti odvisen največkrat od svoje mame, pa ne samo v smislu skrbi za nebogljeno bitje, ampak tudi ali pa predvsem od njenega resničnega sprejemanja malega bitjeca.
Napisala sem nekaj resničnega, ker marsikatera novopečena mama ne bi nikoli priznala, da morebiti otroka ne zna, ne more ali noče čustveno sprejeti, saj bi takoj bila ožigosana kot brezčustvena. Sicer je verjetno bolj realno, da se skozi porod dejansko tke tkivo čustvene povezanosti med hčerko in materjo.
Prvi vzor je vedno mati
Ko hči odrašča, je njen prvi vzor mati, pa ne samo s svojimi besedami, temveč predvsem z vedenjem, odzivanjem na dražljaje iz okolja, hči preverja, kako mama reagira na neznane situacije, kako čustvuje in izraža svoje veselje, žalost, skrb ali srečo.
Brez številnih besed hči ponotranji svet svoje matere na tisti stopnji, na kateri dete trenutno je. No, tako sčasoma in skozi leta iz malega dekletca raste odrasla ženska, z vso svojo čustveno prtljago, ki jo je med preostalimi 'potovalkami' pobrala tudi od svoje mame.
Zakaj nam naše ljube matere znajo potegniti ven točno tisti živec, ki naj ga ne bi?
Nekatere mame delajo to zanalašč, ne oziraje se na bolečino, ki jo s tem zadajo svojemu sedaj recimo že odraslemu otroku, ker drugače v lastni bolečini in nesposobnosti videti druge pač ne znajo.
Spet druge znajo stati svoji hčerki ob strani z vso svojo ljubeznijo in podporo, a kaj, ko se jim občasno zatakne, pa odreagirajo ali rečejo kaj skrajno neprimernega za neko situacijo in s tem odraslo hčerko v hipu postavijo v vlogo sedemletnega otročka, ki ni imelo možnosti odločanja ali kazanja svojih resničnih čustev.
Povezava matere in hčerke
Je vez, ki traja celotno življenje. Ne glede na to, kam nas zanese. Nekje v sebi vemo, da imamo mamo, ki je takšna ali drugačna, je pač oseba, ki nam je dala življenje v fizični obliki. Številni posamezniki, ki niso poznali mame, jo iščejo celotno svoje bivanje, ker bi jim to dalo smisel obstoja.
A kaj, ko nas mame znajo tudi spraviti iz tira, ki včasih s svojo pretirano skrbjo dušijo naše želje po raziskovanju, ko nas njena vata drži stran od resničnih strasti ali izzivov, skozi katere pač prej ali pozneje moramo, vse v imenu njene ljubezni do nas.
Kaj pa, če obrnem zadevo in rečem, da je naloga nas hčerk, da poskusimo razumeti svoje drage mame, zakaj so kdaj ravnale tako, kot so, kje so tisti vzgibi, ko so nas vzgajale in dajale zgled, ki nas dandanes včasih omejuje ali pa daje še več energije in poleta. Verjamem v to, da so delale po svojih najboljših močeh.
Lahko so kdaj v nas projicirale morebiti svoje skrite želje, ki jih nismo dosegle, pa nas kaznujejo s čustveno ignoranco in hladnostjo. Lahko nam dajejo občutek večne krivde, ker nismo bile nikoli dovolj dobre, ali pa nas hvalijo in so ponosne na nas. Paleta odnosa mati-hči se nikoli ne konča. Kakorkoli – našim mamam lahko izrečemo en velik HVALA za vse, kar so nam dale za popotnico v naše življenje. Če pa imamo same hčerke, potem se potrudimo njim dajati sebe v najboljši možni obliki.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok v reviji Lisa
Preberite si še:
- Jaz otroku rečem NE, babica pa JA. Kako to vpliva na otroka?
- "Hčerka se me ves čas oklepa. Potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo."
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
