Mateja Vavtar: "Prav zdaj imamo največjo možnost – spoznati samega sebe."

Piše TADEJA ZUPAN ARSOV, fotografije zasebni arhiv

V ozadju slike portal URŠKE LAN, Sun of art: Zdrava priložnost – ki je zaščitni simbol letošnje sezone Žarenja novih energij.

MATEJA VAVTAR, intuitivna svetovalka in zdravilka

Aktiviramo se le v varnem okolju

Vsi imamo receptorje zaznav, še najbolj pa otroci. Zato – zaupaj svojim simbolom!

Mateja Vavtar je popotnica po svetu zaznav, po lepotah Slovenije, po najbolj zanimivih energijskih točkah sveta. V veliko veselje nam bo, da jo bomo za uro, dve srečali v Ljubljani, na čisto posebnih pogovorih z mojstri, kot je svoja druženja v Žarenju novih energij poimenovala Tadeja Zupan Arsov. V četrtek, 23. februarja, bo gostja v Klubu Cankarjevega doma, kjer nas bo spodbudila v duhu naslova srečanja z njo: ZAUPAJ V SVOJE SIMBOLE! 

Strastna, razkošna, ženstvena, pa vendar nevsiljiva in osupljivo odkritosrčna. To je Mateja Vavtar, državljanka sveta, ki iz svoje Murske Sobote šviga po vsem svetu. Pri tem sledi … naključjem, ki to niso. 

V zadnjih 18 letih pozornega spremljanja univerzuma je razvila svojo šolo in jo poimenovala Vstop v matriko prostora in časa. V neki pradavnini je delala tudi v vzgoji in izobraževanju, saj je ena od njenih profesij vzgojiteljica predšolskih otrok. Zdaj je intuitivna svetovalka številnim, tudi javnim osebnostim, in zdravilka, ki pomaga, kjer le utegne. In se le počasi uči, da se včasih lahko kdo zateče tudi k svojemu viru moči. Da ni treba, da je ves čas na voljo prav vsem.

Mateja Vavtar med pogovorom za obrazložitev človeške narave navrže tipologijo iz Celestinske prerokbe; doda, da ji je to najpomembnejša knjiga. Spomnimo: literariziran duhovni priročnik, svetovna uspešnica, o starodavnem zapisu, najdenem v Peruju. In zdi se, kot da se tudi njej odvija vse po namigih, energijah, razvoju dogodkov, kot je popisano v tej skrivnostni knjigi. In kmalu se življenje tako odvija tudi vsem, ki tako ali drugače pridemo v stik z njo.

Kako 'berete' simbole?

Pri meni je vedno na začetku neki namig, izkušnja, informacija, beseda. Vedno zaupam, da me bo že naslednji namig odpeljal naprej. Sploh ni pomembno, kaj se mi prikaže, številka, oblika, znak, informacija, pač. Kmalu mi postane jasno, kot da sredi puščave vidim smerokaz – smer Murska Sobota! In vem, kaj mi je storiti.  

Kako se to odvija ob svetovanju komu drugemu?

Ko se pripravljam na kakšno sodelovanje, svetovanje, zdravljenje, se mi prav tako pojavi neko izhodišče, ko ga najmanj pričakujem. Recimo ime tujega mesta. Odkrijem, da je v njem znamenita katedrala, in v njej kaj še bolj posebnega, recimo labirint. Potem se izkaže, da je v geografski bližini tistega človeka, ki me čaka, tudi labirint, še kako pomemben zanjo ali zanj. In da ta oseba sploh še ne ve za to, ko pa prideva tja, se nama razkrije kup asociacij iz preteklosti in prihodnosti, ki pomagajo razložiti težavo te osebe, pomagajo pri iskanju rešitve za vprašanje, ki je pri osebi najbolj akutno. Odgovori me presunejo, razsvetlijo, ko grem raziskovat potem ali istočasno na Google, med strokovnjake ali druge pisne vire, sem fascinirana. 

Kaj nam nudi Slovenija?

Kaj vse ima Slovenija vrhunsko: na področju športa, kulinarike, znanstvenike, podjetnike, ženske, ki so hranile druge … iz Slovenije je šlo toliko močnih potencialov v svet, mi pa še kar jamramo … Seveda vlečemo vzorce od prej, korenine, a zdaj zdaj nam narava časa ne bo več dopuščala, da se izgovarjamo na te korenine. Smo pred močnimi lekcijami – sprejemati odločitve in sprejemati odgovornost zanje. 

Kaj lahko potegnemo najboljšega iz časa in prostora, v katerem smo se znašli prav zdaj?

Že res, da zdaj živimo v divjih časih, prav v turbulentnih frekvencah. Je pa tudi res, da imamo prav zdaj izjemne možnosti, ki jih prej dobesedno tisočletja nismo imeli. Zdaj lahko odvržemo ta bremena iz preteklosti, ki nas težijo in onemogočajo. Res imamo ravno zdaj to največjo možnost – spoznati samega sebe. Pogledati vase, sprejeti odgovornost, se odpreti za spremembo.  

Kje nas korenine še močno držijo?

Številne zgodbe so težke, seveda. V preteklosti smo doživljali močne brazgotine in veliko ljudi ima še vedno rado poveličevanje bolečine razdvojenosti in strahu, ki to povzroča. A ni treba, da gremo po tej poti. Skozi tisoče reinkarnacij smo dobili izkušnje, ki so nas stale življenja, tebe ali tvoje prijatelje; zdaj si v stiski, in če nimaš varnega okolja, se ne boš upal aktivirati.

Varnost je torej pomemben dejavnik za suvereno ravnanje?

Tudi v svoji intimni izkušnji sem prišla do tega, da je tisti najmočnejši temelj, ki nas dela suverene, ravno varnost. Zavedati se moramo, da nam je na nezavedni ravni na voljo velika moč energije ljubezni, srčnosti, sočutja. Nič ni črno-belo, omejeno, vse utripa, je pa res, da  utripa marsikaj v bolečini razdvojenosti. Ta brazgotina je res globoka. Sicer pa to ni problem, bolečine vedno so. Problem je, da imamo radi poveličevanje tega, torej bolečine, strahu, ki to lahko povzroči. Zato spregledamo vse dobro oziroma nismo naučeni počastiti ali hvaliti obilja, zakladov darov, ki samo čakajo okoli nas in nam kličejo: zbudite se!

Kaj nas lahko prebudi?

Tujci, ki od daleč pridejo v to naše malo-veliko Slovenijo, nas najboljše opozorijo na to koncentracijo lepote in obilja, sredi katerega živimo. Marsikomu med nami pa je to prav v breme ali odveč! V Sloveniji so recimo čudoviti kraji, ki se kopljejo v lepoti naravnih danosti, ljudje pa so te lepote prav prenasičeni, jim je odveč; tak primer je, denimo, tudi Bled, tam sem živela nekaj časa. So ljudje, ki se ne marajo priklopiti na lepoto narave in energije, ki je je v njej obilno na voljo, ampak vztrajajo pri svojih mentalnih konstruktih, ki jih odtujujejo od sebe in okolice.

Kako ste razvijali te zaznave?

Vsi jih imamo, le da je treba prečistiti egotripe, slediti svojim zaznavam, spremljati, kaj se ti dogaja, res tebi, in se ne prepustiti vrtincu zunanjih dogodkov, če se te res ne tičejo. Sama sem izostrila posluh za vizualiziranje najprej z reikijem, potem je prišla izjemna tehnika transformacij Hatmara Merkava znamenite Naomi Feinberg, izobraževanje na freiburškem mednarodnem inštitutu za intuicijo, intenziv razsvetljenja z Ž. M. Slavinskim … Vedno je tu nekje tudi moj dragoceni učitelj Vili Ravnjak ter edinstveni Drunvalo Melchizedek. A najbolj potrebujem zaupanje lastnim 'filmom'.  

Sv. Hema na avstrijskem Koroškem, oltarni kamen, prinesen iz jame Sv. Rozalije. Pripoveduje zgodbo o krajih in ljudeh, preteklosti in prihodnosti; tu dobiva Mateja Vavtar ob branju informacij prostora in časa zmeraj nova simbolna sporočil

Kako dobro prisluhniti in videti, kaj je res bistveno za nas?

S tempom življenja, ki ga imamo zdaj, velikokrat res zgrešimo ključne informacije, čeprav nam prav butajo v glavo. Vse okrog nas je nasičeno, vsa ta informiranost, impulzi, ne moremo se več poslušati … A ko si v svojem centru, slišiš in vidiš.

Kako bi to praktično ponazorili?

Pomislite na 20 televizorjev v trgovini, na večini so različne slike … Če pa zreš v en sam ekran, lažje vidiš. Samo videti morate tega enega in je informacija jasna. Tako rada s preprostimi in uporabnimi simboli posredujem informacijo, tudi sama tako lažje razumem, in moj surovi material, kot mu rečem, je tako tudi lažje dostavljen ljudem.

Pravzaprav vam tehnika, računalniški jezik daje veliko simbolnih terminov.

Tako je: če si ti vtikač, ki ima A kvaliteto, in imaš dve železni kovinski paličici, in sem jaz vtičnica A kvalitete s trema luknjicama, sva oba A kvaliteta, a nisva kompatibilna. Ali zmoreva to spoštovanje in razumevanje, v vsakem trenutku? Kaj pa, če pride velika kriza – kako bomo začeli uporabljati te vtičnice? Na silo se bomo priklapljali, ali pa se popolnoma umaknemo. Tako je to s spremembo – ali potegnemo moč ali klonemo. 

Katere spremembe so vas najbolj oblikovale?

Šla sem skozi številne izkušnje. Veliko tega, kar sem počela, je bil moj boj za preživetje, sebe in svojih dveh otrok. Pri kmetih in kravah, razvoz časopisov na kolesu sredi zime, krampanje za vodovode … A za vse, ki so se zvrstili v mojem življenju, ljudje in izkušnje, sem hvaležna, od 'gud' do 'bed'.

Kako se v družinah kaže dinamika teh sprememb?

Tudi če igramo na odru življenja perfektno družino, otroci točno vedo, kadar stvari ne 'štimajo'. Učijo se dvojne igre, manipulacije. Starši bi se morali pomiriti ob misli: ti boš zmeraj oče, jaz bom vedno mama, midva bova vedno starša, ne glede na okoliščine, ali sva skupaj ali narazen, otrok si je vendar izbral točno naju! To je kot pri marincih, odvisno, kakšno zahtevnost si je izbral otrok: najtežji poligon, ki ga bosta speljala starša – trenerja, najvišji 'level' preizkušenj, da bomo enkrat rili v blato, še bolj otežene razmere, še uteži mi dajta gor, tiščita me na rob … Otrok se tega roba, ki si ga izbere sam, boji. A izpit tega poligona je na robu in še čez, in to vsi vemo: zadnji izpit je skok, naše ponovno rojstvo, resnična osamosvojitev. Saj nas starši ne porinejo čez rob, ne. Oni nas usposabljajo, okrepijo, da bomo skočili in razprli krila. Se zbudili. Sami smo si naročili točno ta poligon.

Tole je pa bil adrenalinski skok …

Po večini v družinah v resnici rešujemo zanke dedkov babic. Ne smemo pozabiti, da smo zmeraj del kolektivne zavesti, zato je narobe, da je povsod eno samo obsojanje. Tako hitro zorimo, da se ne zmoremo se več dohitevati. A privilegij mojega dela je, da vidim širšo zgodbo. Seveda mi še kdaj kaj uide, priznam. Sem samo človek, se trudim, da ne sodim. Namreč  to, kar počnemo, da sodimo –  to delamo, da je lažje živeti. Sodimo druge, da se ne ukvarjamo s sabo.

Kako ste se izmojstrili v razumevanju tega kompleksnega mehanizma?

Veliko razumevanje mojega odnosa s starši in z življenjem v najširšem pomenu mi je prinesla Celestinska prerokba. V njej najdem vedno nova odkritja, predvsem v tej tipologiji ljudi, kot je pojasnjena v njej o oblikah nadzora. Strašne manipulacije se dogajajo, ko ljudje razvijamo oblike kraje energije drug drugemu. Tam so navedeni tipi 'ubogi jaz', 'zastraševalec', zasliševalec' in 'zadržani'. Kakšno vlogo sta igrala starša, kaj sem bil jaz v matični družini, kako lahko to svojo vlogo presežem?

Vznemirljivo izhodišče za celo življenje raziskovanja ...

Ločim pa modre pa stare duše. Slednje imajo subkvaliteto, te duše so imele privilegij, da so v neki inkarnaciji preživele na drugih planetih, prinesle so neko znanje, ki ni tako gosto fizično, kot je tu na Zemlji. To je po večini mladi svet. Prinašajo toliko novega, da vsega sploh ne znamo umestiti. Je pa res, da niso toliko sposobni za življenje tu. 

Nimajo lastnega 'oddelka za marketing' za kapitalistično tekmo?

Tako, pa vendar so sposobni ustvarjanja, priklicati denimo kvalitete zvoka, misli, izražanja in manifestiranja. Nekatere te nove dušice so ustvarile ogromno novih delovnih mest, drugi so spet popolnoma nepraktični.

Kaj je njihova travma, za katero morda še niti ne vedo?

Največja težava je, da bi ti mladi, igrivi, nove duše, doumeli, da je varno biti tukaj in zdaj. Dokler tega ne sprejmejo, ne morajo biti nenavezani, ne ponosni, ne realizirani, če ne razumejo, da je tu varno.

V kakšen svet gremo?

Sedanje razmere čutijo predvsem taki mladi še kot travmo. A pred nami je veliko bolj eterična civilizacija, gremo v svet, kjer spol ne bo več pomemben. Spreminjajo se telesa, DNK, tudi sama Zemlja se spreminja. Samo dojeti moramo, da je dobro biti v vsakem trenutku tukaj in zdaj ter čutiti varnost. Kot ko potolažim majhnega otroka, ki je v fizični stiski: dam mu roko na timus in rečem, da je za vse poskrbljeno.

Torej da čuti, da ima našo brezpogojno  ljubezen?

Moj dragi učitelj Vili Ravnjak pravi, da v ljubezni še najbolj pogojujemo drug drugega in manipuliramo ... Starši imamo dolžnost, da otroke neomejeno ljubimo, pri vzgoji pa jim postavljamo meje: da jih istočasno pripravimo, da  se bodo znašli v  istemu, ne da bi bili pokorni, ne da upoštevajo vse, kar jim pride na pot. Da ne bodo zatajili sami sebe! Ko pa bodo dovolj močni, bodo lahko z argumenti spreminjali ta sistem. Zato jim je dano tako burno spoznavati ta sistem. A staršev in učiteljev nihče ne pripravi na to. 

Kakšni so današnji otroci?

Sem velik občudovalec otrok, ker vidim te duše z velikimi potenciali; prej bi jaz njim rekla Vi, kot pa zahtevala, da me oni vikajo! Odrasli smo do njih kot praljudje, z medvedovo kožo okoli riti, v jami z dvema kamnoma tolčemo orehe. Ob sebi imamo 5-letnika, ki ga skušamo to šele naučiti. A v njem je tako sovraštvo do nas! Zakaj? Ker ima to bitje že najmanj kapaciteto, da speče potico s temi orehi v električni pečici, in nas noče poslušati, ker smo na tako primitivnem, patriarhalnem nivoju! Oni čutijo, zmorejo, vedo toliko več ...

Kaj je najbolje, kar lahko naredijo vzgojitelji, učitelji, starši?

Zaradi vsega skupaj je dandanes izjemen izziv, biti učitelj – saj je skoraj nemogoče slediti tako velikim in hitrim preskokom mladih generacij. Otroci so fenomenalni, čutijo z naravo, 'vidijo' rastline, živali, vedo, kaj se bo zgodilo. Ne smemo jim zatreti teh čutov. Za ves pedagoški kader bi moralo obstajati močno sito, za starše in njih pa dobro izobraževanje.

O človekovih pravicah, humanosti?

Tako, kdor gre za starša ali pedagoga, vzgojitelja, mora doseči širino na nivoju osebnih in profesionalnih standardov. Učbenikov za starše ni, sodobnih in primernih izobraževanj za šolnike pa tudi skoraj nič.

Zato pa se vedno več mladih prav sinhronizira v partnerstvih z energijskimi trenerji, svetovalci, preden gredo v starševstvo.

To so izjemne zgodbe, da še pred spočetjem poskrbijo za novo bitje, in da je očiščeno bremen preteklosti že mlado partnerstvo. Aboridžini, recimo, se v skupnosti povežejo z mladim parom, ju bodrijo, podpirajo, da bosta spoštljiv par in najboljša možna starša. Pri nas se s tem izjemno in res uspešno ukvarja Ana Drevenšek s svojo pobudo Rdeči šotor.

Zahodni del Krete, samostan Sv. Trojica (Agia Triada, nekoč Sv. Nikolaus) nad peščenimi plažami Elafonisi. »Ravno ko sem prižigala svečko v zahvalo in priprošnjo za ljubezen in mir, sem dobila sporočilo, da je paru, s katerim sem delala na zanositvi in ki se je zavezal k prošnji sv. Miklavžu (Nikolaju), uspelo: zanositev potrjena, čakamo punčko!«

Ima vsakdo potencial za to, da se priuči k tem veščinam, je kdaj prepozno?

Vedno je čas, vsi mi nosimo v sebi zaklade simbolov. Velikokrat se ne zavedamo, kako veliko simbolnih znamenj je okoli nas, kakšen vzorec, ponavljajoča se koda: nekaterim 'govori' številčno zaporedje, na registrski številki zagledaš pomenljivo zaporedje, prej jih nešteto spregledaš, to pa prav vidiš, in spet in spet, stke se vzorec dogodkov. Drugi nenadoma prepoznajo star vzorec – „Točno tako mi je govorila mama!“ …

Ali vse to beremo, kot da govorimo različne jezike?

Seveda, vsakdo od nas je tako specifično unikaten. Prav zase si moraš zgraditi legendo, tak zaseben arhetip. Drugi ljudje vidijo druge simbole: nekomu je pomembna štiriperesna deteljica, nekomu ptičje pero, kamni ob poti … Jaz še najraje govorim o simbolnih vzorcih. Živim tako, da se mi slikajo simbolne slike.

Kako si to lahko še bolj oprijemljivo predstavljamo?

Kot v filmu: Ko grem v izkušnjo, recimo, se mi pojavi kak zapleten vzorec, treščim skozi situacijo in se nekaj pojavi. Še ne vem, kaj je, a me že nekje počaka knjiga, ki mi to razloži, preberem določeno besedilo v časopisu, ki mi 'po naključju' pride pred oči … Naš razum je samo čarovnik, da nas zapleta, da bi res videli. Medtem pa tratimo čas s tem, da si lažemo – da nas ne bi bolelo.

Zadar – branje informacij iz ostankov rimskega stebra. »Vse podobe so se mi odvrtele kot v filmu. Zgodba morja, ki je segalo skoraj do cerkve Sv. Donata, in množice, ki so se gnetle ali zaradi praznikov ali zaradi javnega kaznovanja. Požar. Propad in spet novo rojstvo. 2. sv. vojna na tem mestu … vse je zapisano. Lepo je bilo informacije potem preveriti s kustosinjo v cerkvi Sv. Donata.«

Pa vsakdo lahko bere zase in za druge?

Trdim, da ima vsak človek v sebi receptorje zaznav: eni so fizični, drugo so kanali zaznav, in

to raziskujem in srečujem pri ljudeh in svojih študentih. Kanali zaznav, kaj to pomeni: nekateri čutijo, vedo, slišijo, vidijo, ali pa gre za spekter vsega skupaj. Jaz vse vidim v 'filmih'. Videnje, slišanje, čutenje in védenje, vse je v enem. Nekateri pa imajo samo védenje – skoznje gre občutek, in to je moč razvijati. Razvijemo lahko legendo zaznav, simbolni jezik. Še enkrat, receptorje zaznav pa ima vsak človek.

Kako lahko razvijamo te sposobnosti?

Če bi nas učili, spodbujali že od majhnega v prepoznavanju, potem pa bi jih negovali in uporabljali, bi bilo idealno. Saj imamo toliko odličnih elementov v telesu, hipofiza, hipotalamus, srce, nadledvična žleza … So kot kozmične strune, iz katerih dobivamo informacije iz drugih dimenzij.

Kako poteka to raziskovanje v vaši šoli?

Šola Vstop v matriko prostora in časa se začne najprej skupini, včasih so bile še večje, a sem zagovornik individualnega; v skupini se začnejo študentje hitro primerjati in se nekateri zaprejo, mislijo, da so manjvredni od tistih, ki imajo ves spekter. Ne počutim se kot učitelj, jaz sem samo vodnik, usmerjevalec, in s svojimi študenti študiramo skupaj. V bistvu smo skupaj raziskovalci, ne učenci. Potepamo se po vsej Sloveniji, naredimo sklope s takimi vajami, da doumem, kakšne tipe imam pred sabo, kaj se v določenih študentih prebuja, kaj skrivajo, kje imajo strahove, spodbujam, kjer je še negotovost, krepim, kar je že razvito.

Zahvala Materi Zemlji in za njene zaklade: »Tu se odvija zgodba najstarejše vrtine termalne vode v Moravskih Toplicah, hotel Termal. Postavljena je kristalna pot za očiščenje, harmoniziranje, odpiranje in polnjenje z izbranimi kristali. Energijam prostora je dodana višja vrednost, a z zahvalo in obiljem za vse, ki smo prisotni v tem in širšem prostoru.«

Pri tem sedite in berete, verjetno ne:))?

Gremo po Sloveniji, obožujem etnografski muzej, razstavo Vrata … Zdaj se bom začela ukvarjati še bolj z našo zgodovinsko zapuščino. Rada imam stara mestna jedra, Kranj, Celje, gradovi, Ljubljana je neverjeten poligon, cerkve, o krajih začnemo gledati teritorialno širše. Če sva na Ptujski gori, je še pod cerkvijo kup informacij. Pa si vzameš še telefonček, kaj poguglaš, in se podučiš, da ni čudno, da vidiš romarje, točno določene relikvije … Vse se ujema, ti pa si mislil, da še nikoli nisi bil tam. Študentom dovolim, da si upajo zaupati svojim zaznavam. To je lov za zakladom, neverjetno, kaj vse odkrijejo ti moji študentje!

Naj prostodušno priznam še jaz, kaj imam v mislih oziroma zaznavah. Pred dnevi (torej v sredini januarja 2017) sem se odločila, da bo 5. sezona Žarenja v Cankarjevem domu potekala pod skupnim motom – Praznovanje življenja in Slavljenje spremembe. Od kod mi to?

Ta informacija je v zraku, moj spoštovani učitelj Vili Ravnjak je napovedal, da se bodo 2018 odpirali sodi (smeh).

• Preberite si še: Andrej Detela: Vse vidim

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja