Negovanje zavedanja o tem, da smo tu, na tem planetu, le začasno, torej ne za vedno, lahko v veliki meri spremeni kakovost vaših življenj.
V nasprotnem primeru se lahko hitro ujamemo v vsem znano past: Nimam časa! Treba je narediti to in ono ... zelo lahko je čas izpolniti z mnoštvom obveznosti ali pa se iz dneva v dan izgubljati v nepomembnih aktivnostih, kot so gledanje TV-limonad, prebiranje opravljivih časopisov, posedanja po kavarnah. Neredko se ujamemo, da so nam naše najpomembnejše stvari v življenju zdrknile na konec liste dnevnih prioritet. Za posvečanje sebi, svojemu notranjemu miru, ljubezni, svojim bližnjim ali za uresničevanje naših sanj in ambicij nam spet in spet zmanjka časa.
Če se ozremo po svojem življenju, lahko opazimo, da v njem vsak dan nekaj umre. Te male smrti so v našem življenju vseprisotne.
Ločitev, razhodi, selitev, pogin domačega ljubljenčka, prenehanje kajenja, prekinitev delovnega razmerja. Z vsako večjo spremembo prihajajo soočenja z izgubo. Nekaj se končuje. Če pred seboj vidimo boljšo, ugodnejšo alternativo za to, od česar jemljemo slovo, s tem nimamo večjih težav. Vedno pa žal ni tako. Včasih gremo na slabše. Z dežja pod kap. To se, v psihološkem smislu, neredko dogaja tudi znotraj nas, v odnosu do nas samih. Včasih pozitivna slika o sebi umira in se pretvarja v svoj negativni pol, spet drugič se dogaja prav nasprotno.
Srž vseh strahov
Nekateri avtorji vidijo strah pred smrtjo kot podstat vseh strahov. Če se bojimo, da bomo izgubili službo, se v resnici bojimo, da ne bomo imeli več kaj jesti, da bomo končali na ulici ali umrli. Če se bojimo konca nekega razmerja, se bojimo, da brez ljubezni (ali partnerja) ne bomo mogli več živeti. Če se bojimo javnega nastopanja, se bojimo, da nas bo nesprejemanje drugih pahnilo v eno od oblik propada. Čeprav je takšno tolmačenje povsem življenjskih situacij ekstremno, ga lahko vidimo kot izvorno točko za raziskovanje svojih strahov.
Ko se soočamo s kakšno od situacij, ki nas plaši, se lahko vprašamo, kaj je najhuje, kar bi se nam lahko zgodilo. In če gre naenkrat res vse 'rakom žvižgat', za kakšno vrsto smrti dejansko gre: fizično (smrt zaradi lakote), psihološko (smrt pozitivne slike o sebi – sem nesposobna, uboga, slaba in podobno), socialno (smrt pozitivne slike v očeh drugih – sem črna ovca, nisem kot drugi ljudje in podobno)?
Če pa smrt sprejmemo kot sestavni del življenja, bomo morda odkrili, da smrti v resnici ni, temveč da je vse, kar se nam vseskozi dogaja, le: preobrazba.
Tomica Šćavina, Nataša Zupanc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
