Ljubiti čarobnost svojega notranjega otroka

Naš notranji otrok je del našega avtentičnega jaza, tistega pristnega sebstva, ki smo mu skozi leta odraščanja zato, da bi lažje preživeli znotraj lastne družine in širše družbe, nadeli najrazličnejše maske ter s tem izoblikovali svoj lažni jaz. Ko skrbimo za svojega notranjega otroka, se znova odpiramo našemu avtentičnemu, naravnemu sebstvu. Vračamo se h globokemu občutku znotraj nas samih, ki nam razkriva našo lastno dobroto in vrednost našega bitja - vse tisto, kar smo bili v procesu odraščanja morda primorani potisniti v nezavedno.

Odpiranje ter sprejemanje delov naše osebnosti, ki smo jih v preteklosti morali iz kakšnih koli razlogov zatreti, je izredno osvobajajoče! Dele, ki smo jih do sedaj zavračali, lahko znova objamemo in se naučimo vesti na način, ki našemu notranjemu otroku sporoča, da so pretekle izkušnje mimo in da je varno, da v polnosti izrazi vse aspekte sebe.

Primeri načinov delovanja, ki zdravijo in osvobajajo:

- Postavimo se zase in se naučimo postavljati osebne meje, čeprav nam v preteklosti to morda ni bilo dovoljeno.

- Svobodno izražamo svojo resnico, čeprav so nas nekoč zaradi tega zavračali.

- Vzamemo si čas za igro in za brezdelje, čeprav so nas učili, da je naša vrednost pogojena z našim delom ter produktivnostjo.

Zato, da bi pozdravili svojega ranjenega notranjega otroka, moramo biti uporniki. Zdravljenje od nas zahteva dovolj poguma, da spustimo disfunkcionalne vzorce, ki smo jih prevzeli v zgodnjem otroštvu. Gre za dolgotrajen proces, ki je običajno poln izzivov, vendar je še kako vreden našega truda. Naposled nas odpre popolnoma novim ravnem radosti, užitka, ustvarjalnosti in medsebojne povezanosti.

Preoblikovanje globokih prepričanj iz otroštva, ki nam onemogočajo razvoj in rast

Otrokove kognitivne zmožnosti so v zgodnjih letih precej omejene, tako da samega sebe dojema kot vzrok za najrazličnejša trenja in napetosti med staršema. Nezavedna prepričanja, ki smo jih oblikovali kot otroci, nas tudi v odrasli dobi lahko obvladujejo ter nam v našem vsakdanjem življenju povzročajo težave.

Primeri nezavednih prepričanj, ki smo jih razvili v času zgodnjega otroštva v disfunkcionalnem družinskem okolju:

»Sem slaba oseba.«

»Z mano je nekaj narobe.«

»Če bi bil zares dober in vreden ljubezni, potem me mami in oči ne bi zavrnila/udarila/zapustila.«

Tovrstna nezavedna prepričanja lahko povzročajo notranje konflikte, ko kot odrasle osebe želimo narediti korenite spremembe v svojem življenju – kot je npr. zamenjava poklicne poti, vstop v partnersko razmerje ali to, da sledimo svojim sanjam ter zaživimo svojo strast.

Na primer, če imamo v podzavesti prepričanje, da smo slabi in nevredni, se bomo težko zares predali svojemu partnerju v intimnem razmerju ali sledili svojim sanjam glede samozaposlitve in lastnega podjetja. Zaradi nasprotovanja med zavestnim in podzavestnim prepričanjem, se pojavi kognitivno neskladje, ki ustvarja notranji konflikt, napetosti in frustracijo.

Primeri nezavednih miselnih vzorcev, ki opravljajo funkcijo notranjega saboterja :

»Slabim ljudem se čudovite stvari ne dogajajo.«

»Ne zaslužim si, da bi bil zares srečen.«

»Nisem navajen na to, da sem tako zadovoljen sam s sabo, ne poznam teh občutkov; nekaj je zagotovo narobe, ne morem zaupati tem občutkom.«

Prepoznati in odžalovati moramo izgubo, ki smo jo doživeli, ko smo se odrezali od nekaterih delov sebe zato, da bi bili sprejeti znotraj družinskega okolja. Osvobajanje od prepričanja v to da smo »slabi« od nas zahteva, da odžalujemo ločitev od našega resničnega jaza. To je pomemben korak k temu, da ustvarimo varno vzdušje za svojega notranjega otroka, ki je v otroštvu čutil, da se ne sme v polnosti izraziti.

Ko smo sposobni videti in spoštovati svojo lastno nedolžno naravo, smo tak odnos zmožni gojiti tudi v odnosu do drugih ljudi ter ostalih oblik življenja. Vse je namreč povezano. Nedolžnost, ki prebiva v nas, je pristona v vsem, kar biva.

Znotraj nas samih lahko najdemo ljubezen, ki je brezpogojna in neomejena.

Zdi se, da naša kultura od otrok zahteva, da čim prej odrastejo; v posameznih fazah svojega razvoja otroci običajno niso deležni zadostne mere ljubezni, ki jo potrebujejo za svoj razvoj. To je tudi eden izmed razlogov, da smo mnogi odraščali z občutkom, da smo kaznovani ali zavrnjeni že zaradi tega, ker imamo svoje lastne potrebe.

Mnogi smo se naučili sovražiti svoje lastne potrebe ter v končni fazi sovražiti samega sebe zaradi teh nezadovoljenih potreb. Potreba po hrani, potreba po dotiku, potreba po tem, da smo videni in slišani, po tem, da nas drugi razumejo itd. Posmehljiv odnos do samega sebe, ker smo tako odvisni od zadovoljitve tovrstnih potreb, nas lahko notranje popolnoma ohromi.

Kot otrok sem jasno čutila, da je mama moje potrebe doživljala kot obliko napada nase, počutila se je ogroženo. Zaradi njene lastne ranjenosti in preplavljenosti s temi občutki, se je na moje potrebe odzvala z jezo in odmikom. Spominjam se intenzivne izkušnje v mojem procesu zdravljenja, ko sem zares začutila vse svoje občutke obupa v zgodnjem otroštvu, ki se se mi sprožali ob spoznanju, da se ne glede na to, kako zelo se trudim, ne morem znebiti svojih lastnih čustvenih potreb.

Kljub temu pa svoje matere nisem mogla prisiliti, da bi mi ljubezen izkazovala na načine, ki bi zadovoljili te moje čustvene potrebe. Ko sem bila že odrasla, sem spoznala, da v svojem jedru nosim zelo staro, prvinsko željo po tem, da bi sama sebe izbrisala zato, da bi bila vredna ljubezni.

Ta globok uvid mi je omogočil, da sem začutila globoko žalost, ki je bila vse od otroštva zakopana v meni, sposobna sem bila razvijati sočutje in empatičen odnos do svojega bitja, preplavilo pa me je tudi olajšanje na fizični ravni. Naenkrat sem razumela, od kod je izvirala moja potreba po tem, da se skrivam, ne izpostavljam, se vedno znova prilagajam in ostajam slabotna – edino takrat sem namreč dobila občutek, da sem zares ljubljena.

Svojemu notranjemu otroku sem zmogla reči: »Normalno je, da se tako počutiš! Povsem upravičeno se tako počutiš!«. Sposobna sem bila začutiti sočutje do njega ter razumeti, zakaj je bilo zame tako strašljivo izpostaviti se, izraziti svoje potrebe in biti to, kar sem - brez strahu. Končno sem lahko videla in razumela celotno sliko.

Ta sočutna, odprta drža je temu vedenjskemu vzorcu omogočila, da se je končno lahko začel preoblikovati, saj je bilo nezavedno prepričanje, na katerem je bil osnovan, naposled razkrinkano kot neresnično. V sebi imamo moč, da zapolnimo notranje razpoke, ki so nam jih povzročile nezadovoljene čustvene potrebe v otroštvu. Ko se povežemo s svojim notranjim otrokom z namenom, da ozdravimo njegove rane, lahko znova prebudimo svojo življenjsko energijo in občutek notranje varnosti.

Vsi nosimo v sebi potrebo, da bi bili oboževani, ljubljeni, potolaženi, negovani in spoštovani v svoji edinstvenosti. Ko svojemu notranjemu otroku pomagamo, da začuti te občutke, smo priča vstopu sveže energije in vitalnosti v vsa področja našega življenja, saj se osvobajamo sramu ter sidramo v dobroti in hvaležnosti. To nas dvigne na novo raven zaupanja, lahkotnosti in radosti. Naš notranji otrok se počuti dovolj varno, da lahko izrazi svojo resnično naravo:

Začne se zabavati (tudi v vsakodnevnih situacijah).

Živi v sedanjem trenutku.

Odkrito izraža svoja čustva.

Je odkritosrčen in radodaren do drugih.

Izraža svojo igrivo naravo.

Je pol navdušenja in energije.

Občutek vitalnosti in povezanost s svojim telesom.

Dopusti si čutiti neprijetna čustva in jim dovoli, da se sama po sebi razblinijo.

Ustvarjanje varnega prostora, kjer se notranji otrok lahko svobodno razvija

Močno vez z notranjim otrokom lahko razvijemo le pod pogojem, da smo mu pripravljeni prisluhniti vselej, ko nas potrebuje in na način, da tovrstno medsebojno komunikacijo zavestno negujemo tudi na dolgi rok.

Vaš notranji otrok bo glede na težo travmatičnih izkušenj, ki ste jih doživeli v zgodnjem otroštvu in času odraščanja, morda potreboval nekoliko več časa in potrpežljivosti, da vas bo spustil blizu, vam začel zaupati ter vam razkril vse svoje čustvene rane in bolečino. Bodite vztrajni in presenečeni boste nad rezultati tega dialoga. Vsakdanja komunikacija z notranjim otrokom, čeprav le za kratek čas, nas napolni z energijo na fizični ravni, vzbuja pozitivna čustva in vpliva na splošno dobro počutje.

Primeri pozitivnih afirmacij, ki jih lahko uporabite v komunikaciji s svojim notranjim otrokom:

»Nadvse dober in čudovit si tak, kakršen si!«

»Si poseben in vreden ljubezni.«

»Varen si.«

»Spoštujem te.«

»Ponosen/na sem nate!«

»Tako sem vesel/a, da si tukaj z mano!«

»Ti to zmoreš!«

»Tukaj sem zate, kadarkoli me potrebuješ.«

»Čisto v redu je, da imaš svoje potrebe. Rad/a jih zadovoljujem!«

»Rad/a skrbim zate!«

»Nič ni narobe, če kdaj narediš napako.«

»Vse, kar čutiš, je zame ok in to sprejemam.«

»Lahko počivaš v meni.«

»Rada te imam, ne glede na to kaj storiš ali rečeš.«

Pozorno poslušajte, kaj vam želi vaš notranji otrok povedati ter začutite spremembe v svojem telesu in energiji. Slikajte, rišite, pišite dnevnik ali napišite pismo, pogovarjajte se s svojim stolom, poiščite svojo najljubšo igračo iz otroštva. Zabavajte se v samem procesu. Ustvarjate notranji sveti prostor, zavetišče za vašega notranjega otroka, kjer je vse dovoljeno – kjer ni pravil. Prostor, v katerem se vaš notranji otrok počuti dovolj varno, da preprosto je to, kar je, samo otrok, ki lahko svobodno izraža vsa svoja čustva, kjer je lahko neurejen, igriv in kjer se lahko zabava tako kot si sam želi.

Odkrivanje in utelešanje svoje neuničljive notranje dobrote

Na svoji pisalni mizi sem imela dolgo fotografijo lisice in spominjam se, da sem nekega dne, kadarkoli sem jo pogledala, začela jokati. Čutila sem, da mi ta slika nekaj sporoča, zato sem se usedla in jo položila predse ter si dovolila začutiti vse občutke, ki mi jih podoba te lisice vzbuja. Ko sem zrla v njene oči, sem začutila njeno nedolžnost in čisto prisotnost. Solze so mi polzele po licih, ko sem se zavedla, da jočem zaradi nedolžne čiste prisotnosti svojega lastnega notranjega otroka.

Doživela sem pomemben uvid. Spoznala sem, da sta ta nedolžnost in čistost še vedno v meni, kljub travmatičnim izkušnjam v zgodnjem otroštvu. Uvidela sem, da je nič ne moreči zares uničiti in da se od tega dela sebe nikoli ne bi mogla povsem ločiti, saj sta ta nedolžnost in čistost v samem jedru mojega prvinskega bitja in me povezujeta s celoto življenja kot takega.

S tem, ko ljubimo svojega notranjega otroka, si odpremo pot k svojemu resničnemu bistvu, svoji resnici ter svoji življenjski energiji. In tega ne moremo doseči na noben drug način. Neuničljiva vez, ki jo ustvarimo skozi odnos med svojim odraslim delom in notranjim otrokom, nam pomaga preseči vse travmatične izkušnje zgodnjega otroštva in nas čustveno nahrani do te mere, da smo sposobni zaživeti svoj resnični jaz v vsej njegovi polnosti, avtentičnosti in veličastju. Gre za proces izgradnje novih temeljev, ki bodo podpirali raznolikost naše osebnosti; vse to, kar nosimo v sebi in si doslej morda nismo dovolili občutiti in izraziti.

Ta članek povzema delo ameriške predavateljice, psihologinje in mentorice za osebno rast Bethany Webster

• Preberite si še: Praktična vaja za zdravljenje ranjenega otroka v sebi

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja