Včasih smo na začetku, včasih na koncu svojih poti. Včasih pa smo v limbusu.
Na začetku svojih načrtov smo potrebni zagona in je treba gojiti zanos. Na koncu je treba zbrati svoje sile za odhajanje in za slovo. V limbusu pa rabimo vso svojo moč, da ne bežimo in da ne posegamo.
Treba je sprejeti, da trenutno ne moremo ne začenjati in ne zaključevati.
Biti v limbusu je kot stati sredi dežele brez zvoka, brez luči in senc. Ni jasno, kje smo, katere so strani neba. Ni luči in ni teme, nekaj lebdi, a se ne premika. Kot v nemočni paralizi čakamo, da se pokaže, kakšna pokrajina je to.
Pravega limbusa ne doživimo pogosto, a je zelo pomemben prehod. V njem je treba zdržati, delati, kar vemo, da je trenutno potrebno, in pusiti, da vsi načrti visijo kot v brezzračnem prostoru. Limbus je stanje metamorfoze, ko so skrivnostne sile v nas na delu in ne moremo sodelovati ali usmerjati. Lahko samo dopuščamo, da se dogaja. Če občutke dušimo in se silimo spreminjati svoje stanje v aktivno, jasno in podjetno, bo rezultat v vsakem primeru sterilen. To ni čas, ko lahko sejemo in žanjemo, to je ustavljeni čas, ko se premikajo globoki sloji in se je treba odpovedati poseganju.
Ne vemo, koliko bo trajalo. A bistveno je vedeti, da je limbus zibelka življenja in da prinaša prerojenje, če smo dovolj močni, da ostajamo v njem, dokler se sam ne umakne.
Ne bežimo iz tega posebnega prekinjenenga časa. Nekaj vrti nebo in zemljo v nas na način, ki bi ga sami nikoli ne zmogli.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
