Dandanes je težko ostati pozitiven, saj nas življenjske okoliščine nenehno silijo k temu, da izgubljamo pogum. A namesto da se prepustimo obupu, raje razmislimo o svojem življenjskem poslanstvu in poiščimo motivacijo za napredovanje.
Živimo v težkih in negotovih časih, kar ni nič novega. Kriza traja že pet let in njenega konca še ni videti. Na gospodarskem področju je šlo po zlu že vse, kar je lahko šlo. Kot kaže, se bodo izgube delovnih mest nadaljevale. Država ostaja brez sredstev in brez milosti tolče po vsem, kar se še premika.
V marsikatero srce se je naselil pesimizem. Vsak teden se postavi nov rekord v številu brezposelnih, politiki pa so neuspešni v iskanju rešitve. Raziskave kažejo, da vse več ljudi želi oditi v tujino. A kam? Ali obstaja država, ki je ni zajela ista bolezen?
Minila so štiri leta, odkar sem v različnih mestih priredila serijo delavnic z naslovom S samozaupanjem skozi recesijo. Kriza je bila šele na začetku, moj poskus, da ljudi naučim, kako si zgraditi duševno odpornost proti nenehnim pretnjam o 'koncu sveta', pa je že zdavnaj pozabljen.
Skrbijo nas vsakodnevne negativne novice, prav tako pa tudi škandali, v katerih nastopajo ljudje brez predsodkov, ki se okoriščajo na račun drugih in je zanje kriza zgolj priložnost za povečanje imetja. Tisti, ki živijo po moralnih načelih, se pogosto sprašujejo, ali so nori, ker so pošteni. Kako ostati pozitiven?
Kako ne omagati in se ne prepustiti obupovanju?
Nemogoče je potolažiti ljudi s preprostimi sporočili, a moja naloga še naprej ostaja dajanje spodbude za to, da prevzamete odgovornost za svoje življenje. Morda vam lahko z idejami in zgledi pri tem pomagam.
Ljudje imamo potrebo po nadzoru nad življenjem in želimo se pripraviti na tisto, kar se nam zdi neizbežno ali ogrožajoče.
V upanju, da se nam ne bo treba soočiti z neizbežnim, se poskušamo ubraniti z neracionalnim razmišljanjem, a neracionalno razmišljanje nas blokira ali pa terja od nas neracionalno vedenje. K negativnosti prispevajo tudi okolica (mediji, prijatelji, vedenje tistih, ki nas obkrožajo) in strahovi, da nam ne bo uspelo preživeti vsakdana. Ti strahovi so globoko ukoreninjeni v nas.
Dlje ko smo izpostavljeni življenjskim tegobam in se nam te le še večajo ne glede na to, kaj naredimo, bolj se znižujeta naša toleranca in sposobnost za strpno preživljanje težkih časov.
Dokler imamo občutek, da lahko kaj storimo, smo pripravljeni na prevzemanje odgovornosti, in z zadnjimi atomi energije delamo spremembe. Če mislimo, da smo vse zamudili in da se ne da nič več narediti, pa ustvarjamo plodna tla za izgubo vere v življenje, za pesimizem in negativne misli.
Čeprav sem večni optimist, tudi mene neredko zgrabi negativna kolektivna zavest frustriranih ali nemočnih sosedov, prijateljev, javnosti, o kateri poslušam in berem v medijih, toda ne želim odstopiti od svoje odgovornosti ali se odpovedati pravici za življenje, dostojno človeku.
Pogosto vse okoli sebe opominjam na to, da je pomembno ukrepati, če nismo zadovoljni, toda hkrati se zavedam, da je človek družbeno bitje, zato nanj vpliva zakon večine, ki se mu je včasih, pa če smo še tako močni, težko upreti. Nemoč ni samo stvar šibkega značaja, včasih se v tem vrtincu obupa najdemo tudi zato, ker je naravno, da se z razočaranjem odzivamo na nezasluženo kazen. To je pač v naši naravi.
Ameriška psihologa Martin Seligman in Steven F. Maier gresta še korak dlje in trdita, da je nemoč lahko naučena. Opazila sta, da ljudje, če so ponovno izpostavljeni neugodnim situacijam, v katerih nekoč niso mogli narediti ničesar, da bi jih spremenili, po določenem času popolnoma nehajo iskati izhod ali rešitev. Pri tem vztrajajo, tudi če se okoliščine toliko spremenijo, da rešitev postane preprosta.
Daljša izguba nadzora nad življenjskimi situacijami pri ljudeh izzove občutek nemoči in brezupa. Posledice so lahko razvoj bolezni – od tesnobe in fobije do depresije. A tudi če ne odnehamo in se trudimo, življenje včasih pred nas postavlja nove ovire. V takih primerih nam pomaga, da se spomnimo na neugodno situacijo, iz katere smo se čudežno izkopali.
Izredno pomembno je vedeti – če ne veste, pa se naučiti razviti to zavest –, da problemi in ovire niso trajni, temveč začasni – tudi če včasih trajajo (pre)dolgo. Pri tem vam lahko pomaga pravilen pogled na situacijo, v kateri ste se znašli.
Poglejte širši kontekst izziva. Na izgubo službe denimo ne glejte v smislu, da ste nesposobni, raje si recite: "Predolgo sem čakal/-a, da rešim svojo situacijo, toda za spremembo ni nikoli prepozno," ali: "Za soncem, ki je zašlo, se ne splača jokati, imam pa veščine in znanja, ki jih lahko uporabim za rešitev situacije."
Takšen odnos do življenjskih okoliščin loči optimiste od pesimistov. Optimistični ste, ko o neki situaciji govorite kot o specifični, ne pa kot o vseobsežni.
Pomislili boste: "Tega nisem dobro opravil," namesto: "Nikoli ničesar ne naredim dobro." Na koncu, ko se nehate jeziti nase in pri tem iščete razlog zunaj sebe, kljub temu pa prevzamete odgovornost, spodbujate svoj optimizem tudi v najtežjih trenutkih.
En od zanesljivih načinov, da uresničimo svojo svobodo in smo to, kar v resnici smo (zato pa tudi srečni in izpopolnjeni), je, da v nastalih situacijah vedno iščemo to, kar je v njih pozitivnega, ter da preigramo možnosti, ki jih imamo na voljo.
Razmislimo, zakaj smo rojeni, katero je naše resnično življenjsko poslanstvo, prevzemimo odgovornost zase in za svoje odločitve, nato pa s spremembo, ki je nujna, uresničimo svoje bistvo.
Kateri je naš življenjski smisel, se najbrž sprašujete tisti med vami, ki ste svojo osredotočenost preusmerili na golo 'preživljanje življenja'. Če le združujete začetek s koncem, ostane malo časa za uresničevanje življenjskega smisla. Motiv in moč boste vsekakor morali najti v sebi, zato vas spodbujam, da svoje znanje razširite ali se vsaj ne omejite le na tisto, kar vam omogoča zgolj preživetje.
Če ob misli na spremembo čutite strah, vedite, da je to naravno. Naj vas opomnim, da je v vas nekaj večjega od strahu – izvor življenja, iz katerega lahko črpate moč. Zato odprite oči in se naučite pojasnjevati situacije s svojim notranjim glasom kot optimist ter se vprašajte, kateri je vaš naslednji korak, da boste ohranili pozitiven odnos.
Svoj notranji izvir vzdržujte pozitivno neskaljen. Kjerkoli ga boste odprli, vas bo napojil z življenjem.
Tatjana Divjak, life coach
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
