Vzgojeni smo v poslušnosti, da ne bi zahtevali sprememb

24. 3. 2024
Deli
Vzgojeni smo v poslušnosti, da ne bi zahtevali sprememb (foto: profimedia)
profimedia

Kje je čas, ko je bil vsak dan nova avantura, ko so naši dnevi tekli neomejeno s časom?

Kaj nas zavira, da bi počeli, kar si želimo, da smo, kjer bi želeli biti? Zakaj vsak dan sledimo istim potem, ki smo jih prehodili že včeraj? Zakaj ni vsak dan nova avantura?

Danes živimo pod pritiskom časa, smo kot tempirane bombe. Ali to res pomeni biti odrasel in svoboden? Smo res svobodni?

Hrana, voda, zemlja. Stvari, ki jih potrebujemo za preživetje, si lastijo korporacije. Mi pa ubogamo njihova pravila. Odkrivamo svet skozi učbenike. Leta sedimo v šolskih klopeh in se trudimo razumeti, kar nam govorijo. Testirajo nas in ocenjujejo kot poskusne zajčke v laboratoriju. Vzgojeni smo v poslušnosti in uniformnosti, da ne bi zahtevali sprememb; vzgojeni smo tako, da ne bi bili različni.

Dovolj pametni, da opravljamo svoje delo, ne pa, da se vprašamo, čemu ga opravljamo. In tako delamo do onemoglosti, ne da bi sploh živeli življenje, za katerega delamo. Dokler ne pride dan, ko smo prestari, da bi opravljali delo in nam preostane samo še smrt.

Skupaj nismo nič drugega kot gorivo, ki poganja elito, ki se skriva za znamkami korporacij. Gradimo njihova mesta, poganjamo njihove stroje, borimo se v njihovih vojnah.

Kjer so bila nekoč drevesa, ki so čistila zrak, so zdaj tovarne. Kjer je bila čista voda, je zdaj strup, ki zaudarja. Kjer so živali bile nekoč svobodne, so zdaj tovarne živali, kjer se rodijo in umirajo v nedogled za naše zadovoljstvo. 70% pridelka, ki ga ustvarimo, porabljamo za pitanje živali, katere jemo. Zakaj pomagati lačnim? Od tega ni zaslužka.

Uničujemo okolje, ki nam omogoča življenje. Vse vidimo kot stvari, ki se jih da prodati, kot predmete, ki se jih da lastiti. Toda, kaj se bo zgodilo, ko bomo onesnažili zadnjo kapljo pitne vode in zadnji vdih čistega zraka? Kdaj bomo ugotovili, da denarja ne moremo jesti, da nima nikakršne vrednosti? 

Vsako leto izumre na tisoče vrst in prihaja čas, ko bomo mi naslednji. 

Farmacije se zanašajo na naše trpljenje in bolezni za pridobivanje dobička. Tečemo za zdravili, v resnici pa tečemo stran od vzrokov. Naše telo je produkt tega, kar zaužijemo. Polnimo pa se s strupenimi kemikalijami, s trupli živali, ki so okužene s strupi in boleznimi. A mi tega ne vidimo. Majhna skupina korporacij, ki si lastijo medije, nam tega ne želijo povedati. Raje nas obkrožajo s fantazijo, ki jo predstavljajo kot realnost. Uničujemo planet v iskanju zadovoljstva, ne da bi to iskali v sebi.

Ali smo res srečni z našimi telefoni, velikimi hišami, najboljšimi avtomobili? Nadeli smo si masko civiliziranost. Ko pa jo odstranimo, se lahko vprašamo, kdo smo.

Postali smo odtujeni, za idole smo naredili ljudi, ki jih nikoli nismo srečali. Čakamo na nekoga, ki bo prinesel spremembe, da nam ne bi bilo potrebno spremeniti sebe.

Zemlja obstaja že bilijone let, mi smo lahko srečni, če jih bomo doživeli 80. Smo trenutek v času, ampak naša dejanja ostajajo za večno. 

Nehajte čakati na spremembe in bodite sami sprememba, ki jo želite videti.

Osvojili smo pobijanje, zdaj moramo osvojiti še radost življenja.

Življenje ni film in konec ni že napisan. Sami smo njegovi pisci!

To je tudi vaša zgodba!