Krivda, hvaležnost in osvobajanje od čustvenih ran odnosa z materjo • Osebna rast • Sensa.si

Sensa

Za mnoge ženske je krivda ena izmed največjih ovir v procesu zdravljenja čustvenih ran v odnosu z materjo.

Običajno se namreč ženske skozi proces začnejo zavedati vpliva dinamike odnosa z materjo na vseh področjih njihovega življenja, vendar se ta proces pogosto prekine, ko se pojavijo prve čustvene preizkušnje, pri čemer se ženske znova zatekajo k opravičevanju in starim vzorcem razmišljanja: »Ne bi smela tako čutiti v odnosu do nje, saj je vendar moja mama. Močno me je prizadela, ampak saj tudi sama zelo trpi. Ni prav, da se jezim nanjo.«

Težava je v tem, da ta krivda ženskam preprečuje, da bi se zares prepustile procesu žalovanja in resničnega zdravljenja. Krivda ta proces namreč v celoti prekine.

Krivda je lahko način, kako se skušamo izogniti svojim resničnim čustvom in občutkom.

Pozitivna funkcija krivde je v tem, da nam pomaga prepoznati naša škodljiva ravnanja; kaže na delovanje naše vesti. Z njeno pomočjo se zavemo, kdaj smo šli v svojem ravnanju predaleč, po domače povedano: kdaj smo prestopili mejo, ter nam omogoča, da občutimo obžalovanje in posledično spremenimo svoje škodljivo delovanje.

Kljub temu pa je t.i. toksična krivda nezdrava in nas v veliki meri omejuje pri prepoznavanju samih sebe kot močnih, odraslih žensk, ki sprejemajo odgovornost za svoje življenje. Zavoljo dejstva, da naša kultura še vedno na subtilne načine pogojuje dojemanje žensk kot manjvrednih, medtem ko so ženske, ki delujejo v skladu s svojo notranjo močjo, pojmovane kot grožnja, je toksikčna krivda za ženske zelo pogosta past, ki ohranja pozicijo ženske kot nemočne žrtve.

Krivda in vloga »pridne punčke«

Včasih nam je lažje občutiti krivdo kot katerokoli drugo čustvo. Krivdo lahko nezavedno uporabimo, da se izognemo občutkom, kot so razočaranje, jezo ali žalost. Če se še vedno identificiramo z vlogo »pridne punčke«, praviloma postavljamo čustva drugih na prvo mesto in obenem zmanjšujemo pomen lastnih čustev oziroma jih celo popolnoma zanikamo v zameno za zunanjo potrditev in sprejemanje.

To prostovoljno zmanjševanje pomena lastnim čustvom lahko navzven sicer izgleda kot nesebično delovanje, vendar gre v resnici le za obliko samoizdajstva. Kot je pred kratkim lepo povedala ena izmed mojih strank: »Sama sebe izdam vselej, ko čustvom drugih dajem večjo težo kot svojim lastnim.« Ko pridemo do točke, ko ne želimo več delovati na načine, s katerimi sami sebe vedno znova izdamo, smo ponovno sposobni sprejeti in živeti svojo lastno notranjo moč.

Nesprocesirana bolečina tvori jedro čustvenih ran v odnosu z materjo.

Pristno sprejemanje in spoštovanje lastne matere ne vznikne iz tega, da rinemo z glavo skozi zid na podlagi nekega prepričanja, da ji »moramo« odpustiti. V veliki večini primerov je namreč nemogoče docela pozdraviti te globoke čustvene rane, ne da bi se prej zares soočili s svojo potlačeno jezo in si jo dovolili začutiti.

Jeza in žalovanje sta pomembna zaveznika v procesu zdravljenja naših ran. Ko jo v celoti ozavestimo lahko svojo jezo transformiramo v globoko vez z našo lastno notranjo resnico, strastjo, ustvarjalnostjo, izvornostjo in čisto življenjsko silo. Žalovanje pa nam pomaga pri tem, da se lahko premaknemo naprej v smeri sprejemanja, hvaležnosti, miru in notranje jasnosti.

Toksične krivde se lahko osvobodimo tako, da si dovolimo čutiti vse, kar v resnici čutimo v slehernem trenutku.

Mati ima nad svojim otrokom neizmerno moč, obenem pa ima otrok zavoljo svojega optimalnega razvoja v sebi biološko predispozicijo za idealiziranje lastne matere. Otrok mora idealizirati svojo mater, če želi oblikovati zdrav odnos do samega sebe. Vendar pa nas ta idealizacija v odrasli dobi lahko močno ovira pri tem, da zaživimo v skladu s svojo lastno notranjo močjo, saj nas nezavedno drži ujete v občutkih krivde.

Zgoditi se mora naraven preobrat, pri katerem tako mati kot hči prevzameta polno odgovornost za svoje lastne izkušnje.

Na kolektivni ravni so čustvene rane odnosa z materjo ena izmed manifestacij patriarhalnega stališča, da morajo ženske ostajati v ozadju – nevidne in nemočne. Na osebni ravni pa gre, če nekoliko posplošimo, za bolečino občutka »biti ogrožen« s strani te iste osebe, ki ti je podarila življenje.

Eden izmed najpomembnejših korakov na poti zdravljenja čustvenih ran odnosa z materjo je nedvomno ta, da razvijemo figuro »notranje matere«, ki nadomešča pomanjkljivosti iz izvornega odnosa med materjo in hčerjo. Gre za obliko prevzemanja odgovornosti zase in sprejemanja lastne notranje moči.

Za žensko je zelo pomembno spoznanje, da je njena notranja mati bolj uspešna pri zadovoljevanju njenih čustvenih potreb kot njena zunanja mati, ki tega iz kateregakoli razloga ni zmogla. Če ne prepoznamo svoje notranje matere kot tiste, ki v nasprotju z našo zunanjo materjo svojo materinsko vlogo izpolnjuje v skladu z našimi resničnimi potrebami, se nujen proces čustvene ločitve ne bo realiziral. Ta proces ločitve nam namreč odstrani ovire na poti osvobajanja naše lastne moči, ki je bila do sedaj ujeta v teh čustvenih ranah odnosa mati-hči.

Z mojega stališča se notranja in zunanja mati medsebojno dopolnjujeta ter sodelujeta, kar pomeni, da med njima ni nikakršne hierarhije. Bolj ko negujemo figuro notranje matere kot obliko ljubezni in negovanja samih sebe (in ne kot izgovor za obsojanje naše zunanje matere), bolj smo se sposobni resnično približati svoji zunanji materi s spoštovanjem, hvaležnostjo in odprtostjo.

Občutki krivde in strah pred tem, da bi določeno obdobje občutili jezo do svoje matere (kar je za nekatere ženske ključen faktor v procesu zdravljenja), lahko povzročijo, da svoje zdravljenje prekinemo mnogo prezgodaj in še vedno pristajamo na prikrit patriarhalni diktat, da moramo zavoljo spoštovanja do svoje matere zmanjševati lastno vrednost.

Spoštovanje in hvaležnost v odnosu do lastne matere vznikneta kot nekakšen stranski produkt v tem procesu zdravljenja, vendar pod pogojem, da najprej ozavestimo in izkusimo realnost nezadovoljenih čustvenih potreb iz otroštva, ki jih naša mati bodisi ni zmogla bodisi ni znala zadovoljiti. Sprejeti moramo odgovornost za to, da te potrebe sedaj s pomočjo notranje matere zadovoljimo sami. Če preveč hitimo v občutenje hvaležnosti in spoštovanja do naše zunanje matere, bo naš notranji proces razstrupljanja ostal nedovršen in naši občutki hvaležnosti ne bodo zares avtentični.

Nerada poudarjam hvaležnost in sočutje v odnosu do naših mater prezgodaj v procesu zdravljenja globokih čustvenih ran. Zakaj ne? Razlog je v tem, da nam naša kultura na slehernem koraku tako ali drugače sporoča naj spoštujemo svoje matere na način, da utišamo svoj lasten glas. Gre za vnovično vzpostavljanje ravnovesja. In v tem procesu moramo tistemu, kar je bilo utišano, dati priložnost, da znova spregovori in ustvariti prostor za legitimizacijo bolečine – da jo znova pripoznamo ter k njej pristopamo empatično. To je radikalen in ključen aspekt tovrstnega dela.

Hvaležnost in spoštovanje v odnosu do naših mater spontano vznikneta, pod pogojem, da se najprej v celoti soočimo s svojo lastno bolečino.

Notranja mati dejansko podpira zunanjo mater – v smislu, da nam omogoča videti realno podobo naše zunanje matere in nam pomaga pri tem, da vzljubimo tudi njene pomankljivosti, da jih ne jemljemo osebno ter da z njo gradimo odnos, ki izhaja iz ljubezni brez strahu. Šele ko znotraj sebe razvijemo trdno fuguro notranje matere – močne, zanesljive in čustveno varne matere – lahko svojo zunanjo mater zares spoštujemo z vsem svojim srcem in sočutjem, ki ga premoremo.

Ko odločno prepoznamo, kaj je tisto, kar v odnosu mati-hči pogrešamo, obenem ustvarimo prostor za to, da v celoti ozavestimo in smo hvaležni tudi za vse tisto, kar nam ta odnos po drugi strani ponuja.

Ko se soočimo s svojo čustveno podhranjenostjo in sprocesiramo svojo bolečino, začnemo izkušati polnost tudi onkraj odnosa z lastno materjo ter se odpremo hvaležnosti. Življenje se pred nami razprostre v vsej svoji polnosti in veličastju. Zaradi povezave med tem kako doživljamo lastno mater in življenje kot tako (oboje je namreč v našem zgodnjem razvoju v svoji osnovi zelo prepleteno), se namreč naš pogled na svet, ki nas obkroža spremeni v samem jedru. Ko pozdravimo čustvene rane, ki izvirajo iz tega primarnega odnosa z materjo, si omogočimo izkušati povsem nove ravni sočutja in srčnosti.

Pripravljeni se moramo biti začasno odreči svoji potrebi po tem, da za vsako ceno spoštujemo svojo mater (spustiti krivdo), če želimo v odnosu do nje razvijati tisto pravo, globoko, pristno spoštovanje.

Morda je prisoten nezaveden strah pred tem, da bi nas v odnosu do matere drugi dojemali kot agresorja in krivda je običajno tista, ki nas pred tem strahom varuje. Gre za strah majhnega otroka, ki svojo mater potrebuje za lastno preživetje. Ta strah pred tem, da bi bili označeni za agresorja, je del obrambnega mehanizma zatajevanja naše lastne notranje moči.

V vsakem izmed nas živi potencialni agresor. Bolj, ko si zatiskamo oči pred lastno bolečino (preko krivde ali izogibanja), bolj se skrivamo pred potencialnim agresorjem, ki ga nosimo v sebi in ga na ta način vse bolj odrivamo v svoje nezavedno, svojo senco. S tem v resnici samo povečujemo možnost, da bo ta del neozaveščeni del nas nebrzdano izbruhnil na način, da bomo to agresijo projicirali navzven na druge ljudi. S tem, ko se ne želimo soočiti s svojo notranjo bolečino dejansko krepimo svojega notranjega agresorja.

Prevzemanje odgovornosti za svojo bolečino in trpljenje ne pomeni tega, da ostajamo v vlogi žrtve.

V vlogi žrtve obtičimo kadar preveč poudarjamo stanje šibkosti in nemoči. Ostajati v vlogi žrtve lahko dejansko predstavlja obrambni mehanizem pred tem, da bi se v celoti soočili s svojo žalostjo.

Kadar delujemo kot agresor, se dejansko globoko v sebi počutimo kot žrtev ter izkazujemo nespoštljiv odnos do naše lastne bolečine. Naša odgovornost je v tem, da spoštujemo svojo bolečino in trpljenje tako, da si upamo začutiti tudi najbolj boleča čustva in jim dovolimo, da se skozi ta proces transformirajo. (Čustva, ki si jih ne dovolimo občutiti, se ne morejo transformirati, če jih najprej ne ozavestimo.)

Če nam manjka poguma ali podpore, da bi bili sposobni začutiti te boleče emocije, lahko občutimo močno notranjo nujo, da svoje trpljenje skozi vlogo agresorja vedno znova poustvarjamo. Imamo možnost izbire: bodisi se odločimo za to, da se to bolečino čustveno sprocesiramo in se je osvobodimo bodisi da olajšanje iščemo v obliki projiciranja (agresija v odnosu do drugih).

Nakopičena energija se na tak ali drugačen način enostavno mora sprostiti.

Ko izkažemo spoštovanje svojemu notranjemu agresorju (tako, da si priznamo svojo jezo in ji damo težo) in svoji notranji žrtvi (tako, da si priznamo svojo bolečino in ji damo težo), se energija, ki je bila tako dolgo ujeta v teh čustvenih ranah, lahko integrira ter naposled tudi transformira v modrost in ljubezen.

Energijski potencial, ki hrani našega notranjega agresorja, je obenem energijski potencial naše lastne ustvarjalne sile.

Po mojih izkušnjah je rezultat procesa integracije občutek notranje moči, ki bogati vsa področja mojega življenja. Gre za vir moči in energije, ki presega vsa moja pričakovanja. Opišem ga lahko kot integrirano energijo, ki se je prvotno sprostila iz čustvene rane in se transformirala – ne v obliki agresije, temveč ustvarjalnosti, volje in neustrašne ljubezni.

Na nek način je zaradi zavedanja, da je ta energija nosila potencial za agresijo, vendar se je udejanjila v obliki kreativnosti, še povečuje njeno svetost in moč. Gre za samoobnovljiv vir energije, navdušenja, notranjega vedenja in povezave s celoto življenja. Črna luknja čustvenih ran se tako prelevi v sijoče sonce, ki vse aspekte vašega življenja obsije z svetlobo notranje moči in prisotnosti.

Kadar na svoje čustvene rane zremo s te perspektive, postanejo za nas priložnosti, da obudimo vse svoje potenciale in svojo energijo uporabljamo v služenju celoti. Dovoliti si moramo raziskati svojo notranjo pokrajino, svoje najbolj uničujoče izkušnje, če želimo odkriti to, kar je v nas neuničljivo ter na lastni koži izkusiti kako naš notranji feniks znova vstaja iz pepela svoje preteklosti.

Ta članek povzema delo ameriške predavateljice, psihologinje in mentorice za osebno rast Bethany Webster. Več o Bethany in njenem delu ter omenjeni delavnici si lahko preberete na FB strani.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri