Kaj pa všečkanje v živo?

14. 2. 2020
Deli
Kaj pa všečkanje v živo? (foto: Pexels)
Pexels

V poletnih dneh so me kar nekajkrat ljudje pobožali z besedami. Po mnenju navihanega petletnika, ki obožuje  toko-toko-lado, sem zelo prijazna punca. Po kavici z mojo najljubšo prevajalko sem prejela sporočilo: res sem srečna, da te poznam.

Znanka, s katero se nisva videli že skoraj deset let pa me je osrečila z izjavo: "ti si videti vedno mlajša. Kot, da se je čas zate ustavil in se ne staraš". Botoksa (še) ne uporabljam, sem ji z nasmehom odvrnila. Tudi joge obraza ne izvajam. Moja "ksiht joga" je namreč nasmeh, ki se pojavi ob prijaznih ljudeh polnih prijaznih besed.

Besede imajo neverjetno moč. Lahko pobožajo. Lahko udarijo. Ko sem pred leti tri mesece delala v ZDA, sem se počutila kot v milnem mehurčku. Pogosto so me božali s pozitivnimi mislimi in pohvalami. Kot da sledijo nenapisanemu pravilu: "če imaš kaj lepega za povedati, povej. Če nimaš, bodi raje tiho". Priznam, da sem bila na začetku nekoliko presenečena.

Odraščala sem v drugačnem (slovenskem) okolju. Kjer velja, da če želimo nekomu povedati nekaj lepega, raje počakamo. Cenzuriramo lepe misli. Jih vržemo v "koš". Sicer ni nujno, da koš izpraznimo, toda običajno ne izgovorimo lepih misli. Jih ne "natisnemo". Kadar imamo kaj kritičnega za pripomniti, pa pogosto ne oklevamo. Včasih se mi zdi, da nekateri grde misli "printajo" celo v barvah.

Zaradi jutranjega dela v ZDA sem se lahko izmuznila prisegi ob ameriški zastavi, sem pa prisegla sebi: če želim povedati nekaj lepega, bom to naredila. Če nimam, se bom ugriznila v jezik! In kako mi uspeva? Jezika si še v osmih letih nisem pregrizla, sem pa začela pogosteje izražati pozitivne misli.

Z izražanjem lepih misli je kot s pihanjem mehurčkov. V otroštvu je dovoljeno. Celo zaželeno. Z odraščanjem pa skorajda pozabimo na to zabavno dejanje. Milnico za pihanje mehurčkov ni potrebno kupiti, lahko jo naredimo sami. Tako kot lepih besed ni potrebno iskati v knjigah in zanje spraševati strica Googla. Zadostuje brskanje po spominu. Ljudi, ki jih imam rada ne vidim pogosto. Živijo na različnih koncih Evrope in zato je vsak trenutek z njimi dragocen. Še dobro, da besede, podobno kot mehurčki, potujejo.

Toda niso pomembni samo tisti, ki prihajajo in odhajajo. Dragoceni so tisti, ki ostajajo. Tisti, ki mi nikdar niso dali občutka, da sem samoumevna. In da nisem edina, temveč njihova najboljša možnost. Njim piham svoje mehurčke.

Pohvale in prijazne besede včasih težko sprejmemo. Morda se bojimo, da niso iskrene. Ali pa celo verjamemo, da si jih ne zaslužimo. Ko sem nedavno vzklikala od veselja, ker se prijateljica seli iz "unga" na "toti" konec, jo je presenetilo, da se lahko nekdo tako razveseli njene bližine.

Še bolj me je presenetilo sporočilo moje dolgoletne prijateljice z vprašanjem »" čim sem si zaslužila takšno prijateljstvo?". Večkrat tudi sama pomislim, kako lahko kakšna neverjetna oseba preživlja čas z mano?! In takrat se spomnim, da menda velja zakon privlačnosti. Da morda tudi ta oseba vidi v meni tisto, kar jaz vidim v njej/njem. Da morda tudi njej/njemu ob srečanju z mano, v glavi odzvanja refren "ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni".

Toda nikoli ne izvemo, če tega ne povemo in slišimo. Živimo v družbi, kjer je "všečkanje" vsakdanja dejavnost. Paradoksalno pa je vedno težje izreči "všeč si mi" na štiri oči. In zato se včasih sprašujem, zakaj zamolčimo nekaj lepega? S tem, ko nenehno kritiziramo, žalimo in opozarjamo soljudi nenehno onesnažujemo okolje. Medtem, ko s tem, ko zatremo vse lepe misli in zamolčimo pohvale ustvarjamo "smetišče" neuresničenih prijateljstev in ljubezni.

Feri Lainšček se v čudoviti pesmi sprašuje Kam pojde ljubezen?. Podobno se sprašujem jaz. Kam pojdejo vse neizrečene pohvale, vsi nikoli podarjeni objemi, vse neizpovedane ljubezni?! Se ločujejo med sabo kot odpadki? Se reciklirajo? Ali pa jih pravočasno najde nekdo, ki jih v teh kriznih časih resnično potrebuje in ceni?

Pri všečkanju na facebooku običajno ne oklevamo. Zakaj torej čakamo na pravi trenutek, da nekoga "všečkamo" v živo?! Na sumu imam, da je pravi trenutek utvara. Pravljice s srečnim koncem se namreč začnejo z nekoč in ne z datumom. "Nekoč" si torej lahko ustvarimo. Kdaj? Zdaj. Za izražanje lepih misli, tako kot za pihanje mehurčkov, nismo namreč nikoli prestari. Ni pa potrebno čakati, da bomo.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez