To, kar se je v zadnjem času dogajalo z Lanceom Armstrongom, je zame velika stvar. Ko sem si ogledala njegov pogovor z Oprah, se mi je svet postavil na glavo.
Najprej me je presunil spomin na to, kako je na svojih predavanjih prav tega vrhunskega kolesarja dajal za zgled moj prijatelj in zame edini zveličavni guru zdravega življenja Marjan Videnšek. Armstrong je namreč tudi z načinom prehranjevanja premagal raka in se zmagoslavno vrnil nazaj v športno areno in spet nizal uspeh za uspehom. Spomnim se, kako so Marjanu žarele oči, ko je izgovarjal njegovo ime. Bil je njegov vzor. Zdaj vem, da Armstrong ne bo dosegel Videnškove človeške veličine še nekaj eonov!
Zdaj pa nazaj k oddaji. Ko so vrteli Armstrongove stare posnetke, na katerih je zavračal očitke o dopingiranju, tako trdno, arogantno, mirno, predvsem pa popolnoma sproščeno, sem se zavedla, da ni igralca na svetu, ki bi znal tako popolno lagati kot nekdo, ki je prepričan, da je upravičen do vsakršnih sredstev za dosego svojih ciljev, pa kakršnihkoli že. In res, takrat mu je verjel ves svet. Potem sem se zavedla, da sem stara 57 let, in se vprašala, kolikokrat sem že nasedla ljudem, kot je on, pri tem pa sploh nisem imela pojma, da se to dogaja.
Ker smo vzgojeni z zavedanjem, da se ne sme lagati, da je to skrajno grdo in nepošteno, nam seveda na pamet ne pade, da bi lahko kdo tako brezsramno lagal in nam pri tem čvrsto gledal v oči. (A vam je to kaj znano?) Zato večinoma kar verjamemo, kar nam kdo reče. Pa ne bom rekla, da jaz ne lažem. Kot otrok sem to počela nonstop, vendar me je pri tem ves čas lomilo od slabe vesti. Zato sem se do danes disciplinirala do te mere, da se zlažem samo še takrat, ko nimam moči, da bi povedala resnico. To pa se zgodi zelo redko. Recimo, kadar sem preutrujena in se ne morem pregovarjati z ljudmi, ki tega ne razumejo. Pa še takrat slej ko prej povem po pravici. Mislim, da večina ljudi laže s težavo, zato pa s takšno lahkoto razni Armstrongi upravljajo z nami. (A vam je kaj znano iz zgodovine? A vam je kaj znano iz današnjih časov?)
Lance svojih prestopkov ni priznal do trenutka, ko so mu vse dokazali. Do takrat pa je ustrahoval in za klevetanje tožil vse, ki so opozarjali na njegove goljufije. In dobil vse tožbe. (A vas to na kaj spominja?) Vseeno pa obstaja velika razlika med Slovenijo in Ameriko – pri nas lahko komu po mili volji dokažemo marsikaj, zgodi se pa nič.
Lance zdaj klicari vse, ki jih je prej sodno preganjal, da bi se jim opravičil. Deluje, kot da ga je končno začela peči vest. Mogoče mu verjame Oprah, jaz mu ne. Mislim, da želi samo zmanjšati finančno škodo, ki mu bo storjena, če ga bodo vsi ti zdaj tožili nazaj. Nekatere priče proti njemu kljub temu še vedno imenuje lažnivci. Navajam primer, ko se je razburjal, češ da ga je ena od prič po krivem obdolžila, da ji je rekel debela, nora prasica. "Rekel sem ji nora prasica, toda nikoli nisem izustil besede debela! je argumentiral svojo trditev. S tem je seveda želel odvrniti pozornost od tega, da je tej osebi in njeni družini nekoč uničil življenje. (A vas to odvračanje pozornosti na kaj spominja?) Zdaj se vrli Armstrong izgovarja na to, da je storil veliko dobrega, da je bil bolan, da ima neobvladljivo potrebo po zmagi, da je tekmovalec po duši ... (Vas vsaj to na kaj spominja?! Izgovarjanje na človeški faktor in zmanjševanje pomena tistega, kar je bilo dokazano).
Vse, kar mi je jasno v tem trenutku, je, da so ljudje, ki te gledajo v oči ali v kamero in pri tem lažejo s tako lahkoto kot vrhunski baletnik skaklja po odru, skratka tako, da ga ne pogruntaš pa pika, povsod okoli mene – resda predvsem na položajih – in da so hudi bolniki. Popolni sociopati. Niso namreč zmožni najmanjše empatije do drugih, niti do svojih najbližjih. Predstavljajte si, kako je v tem trenutku Armstrongovim otrokom in kako je ali še bo otrokom raznih političnih in gospodarskih goljufov, ko bodo prišle lumparije njihovih staršev na beli dan.
Desa Muck v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
