Že nekaj let ne delam več novoletnih zaobljub. V svoji naivni fazi, ko sem še verjela, da lahko vse načrtuješ in obvladuješ, pa sem to z veseljem počela.
Verjamem, da načrti in cilji dajejo življenju smisel. Mu pa odvzamejo čar, ker se najlepše stvari običajno zgodijo spontano. Kot nekdanja 'control freakica' v zmernih dozah še vedno izjemno uživam pri načrtovanju. Toda nikakor ne zadnji dan v letu. Takrat se zadovoljim z optimistično in običajno neuresničljivo željo, da me ne bi glava naslednji dan preveč bolela. Zadnji dan v letu z največjim užitkom NE upoštevam nasveta 'ne analiziraj, planiraj'. In se strogo držim, da ne planiram. Analiziram! Moj 'obračun' za leto 2012 lahko povzamem z eno besedo. Nepredvidljivo. Ob tem je morda smiselno omeniti, da vedeževalk ne obiskujem. In ne verjamem v horoskope. Kljub bujni domišljiji pa nisem mogla predvideti, da bodo v moje življenje vstopili novi, čudoviti ljudje, ki sem jih verjetno večkrat srečala na ulici, pa smo bili le tujci. Mine leto dni. In tujci postanejo prijatelji. Navdih.
Še najmanj načrtovana pa je bila moja letošnja izbira potovanja. Lani sem ob tem času načrtovala potovanje v deželo mnogoterih kontrastov. Da bi pobegnila pred mestom, ki ga razjedata enoličnost in vdanost v usodo. Indija me je popolnoma prevzela. Me naučila, kako majhen je moj svet, kako minljivo je življenje in kakšno vrednost imajo potovanja. Leta 2012 sem precej potovala, bežala od sebe (in malo manj od drugih), (se) iskala, odkrivala in spoznala veliko ljudi. Med drugim tudi sebe.
Ko sem sprejela odločitev, da zapustim svoj kraj in delovno mesto, sem si zaželela eno stvar. Da bi izkusila kliše 'ne veš, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš'. Na mojo veliko srečo se je želja uresničila. Vsakič, ko se sprehajam po mestu, poslušam in občutim verze Joni Mitchell 'don't it always seem to go, that you don't know what you got til it's gone' (prevod: ne veš, kaj 'maš, dokler tega ne izgubiš).
Še nedavno sem načrtovala potovanje v deželo smejočih se ljudi. Dokler nisem nekje med vožnjo na relaciji Dunaj–Maribor odkrila svoj jing-jang. In spoznala, da je to eno izmed najlepših potovanj, ki si jih lahko privoščim vsak teden. Da smejoči ljudje lahko počakajo, ker grem tokrat raje k nasmejanim ljudem.
Razdalja ima svojo moč. Ideja o ljubezni na daljavo me je od nekdaj privlačila. In zdaj jo imam. Z mestom. Vikend avanture, ki se zgolj ob posebnih priložnostih razvijejo v daljšo romanco. Petkovi večeri, ki jih s hrepenenjem čakam ves teden, in nedelje, ki so zaradi slovesa manj priljubljene.
Prej ga nisem imela rada, nikakor nisem bila zaljubljena vanj. Navadila sem se ga. Vsake toliko sem ga zamenjala za kakšno drugo mesto, ga primerjala z drugimi in si priznala, da ni najboljši zame. Bil je moja usoda. Ne pa moja prva Izbira. In moja prijateljica pravi, da če za žensko nisi prva izbira, nikoli ne boš. Razen če imaš neverjetno sposobnost, da ji počasi 'zlezeš pod kožo in se zasidraš v srce'. Potem je gotova. In prav to se je zgodilo. Ko sem šla prvi dan v letu na svoj priljubljeni hrib, sem ujela božanski razgled. Bilo je filmsko. Še dobro, da sem imela glasbeno 'podlago' in sem se res počutila kot v kadru kakšnega Disneyjevega risanega filma. Bila sem utelešenje Predinovih verzov Razvajena princesa, ki si želi, naj se pravljica nikdar ne neha. Pol ure sem nepremično stala. Se čudila in skupaj z nasmejanimi obrazi občudovala naše mesto. Nekaj magičnega je bilo v zraku. Nekaj, česar pred letom dni ne bi niti slučajno opazila in ne bi znala opisati z besedami: Bila sem gotova.
Prizori so isti, le (moj) pogled je drugačen. Ko naenkrat opaziš tisto, kar si tolikokrat gledal/-a, pa nisi videl/-a. Kot tistega fanta, ki si ga v gimnaziji tisočkrat srečala na hodnikih, pa ga nisi opazila.
Našla sem zdravilo proti 'slepoti': malo sreče, nekoliko poguma, veliko zaupanja (vase), začinjenega s pravšnjo mero optimizma in veliko dozo prepričanja, da te ob pravem trenutku ljubezen najde. Po želji je možno dodati ščepec ciljev, ne pa zaobljub. Preverjeno pokvarijo 'okus'.
V letu 2012 so se me najbolj dotaknile besede Felixa Baumgartnerja, ko je dejal včasih moraš iti zelo visoko, da vidiš, kako majhen si. Zdaj grem domov.
Nisem šla visoko. Šla sem le čez mejo. Spoznala sem, kako zelo majhna sem. In nisem prebila zvočnega zidu.
Nepričakovano pa sem nekje med Dunajem in Mariborom našla svoj jing-jang in prebila srčni zid, ki mi je preprečeval, da bi videla in cenila tisto, kar sem imela ves čas pred očmi.
Zdaj sem končno doma.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
