Ne maram definirati odnosov. Sploh tistih z moškimi. Priznam, da sem nekoliko bolj 'moška' v tem pogledu in že nekajkrat sem ob vprašanju "kaj sva zdaj – par ali prijatelja?" prav po moško preslišala vprašanje, pripomnila "bomo videli, kaj bo prinesel čas" ali pa naveličano dodala "zakaj se ne moreva imeti preprosto samo lepo?!"
Takšnim odgovorom so običajno sledili presenečeni pogledi, kar mi ni bilo nikoli povsem jasno, saj sem mislila, da so moški takšnih odgovorov vajeni. In so jih. Samo če jih izgovorijo oni. Iz ženskih ust so (baje) malce nenavadni.
Prav zato me je nekoliko presenetilo, ko sem pred dobrim letom dni prvič slišala prijateljice govoriti o 'fuck friendih'. Priznam, da sem izraz zasledila neštetokrat pred tem. V filmih, serijah in knjigah. Nisem si pa mislila, da bom izraz slišala iz ust kakšne svoje prijateljice. Seveda me je zadeva v skladu z mojo 'neizživeto željo po dekadenci' zanimala. "Torej, fuck friend je nekdo, s katerim imaš spolne odnose, nisi pa z njim v zvezi in ti niti na pamet ne pride, da bi bil(a)," je svoj poseben odnos razložila prijateljica. Ob tej razlagi sem se ugriznila v jezik, saj sem preletela svojo zgodovino in ugotovila, da sem tudi sama že imela kakšnega.
Nekoč sem sicer slišala antropološko teorijo, po kateri stvari ne obstajajo, dokler jih ne poimenujemo, zato na te fante še danes gledam kot na nesojene, potencialne bivše poskuse ljubezni, in ne kot na fuck friende. Predvsem pa me je zanimalo, ali zadeva dejansko deluje, saj je linija med prijateljstvom, ljubeznijo in intimnostjo precej tanka. Tako se mi je vsaj zdelo.
Po pripovedovanju prijateljic zadeva nekaj časa odlično funkcionira. Z nekom deliš samo lepe trenutke, se ne pogovarjaš o vsakodnevnih težavah, skupni interesi (razen enega) niso pomembni. Inteligenca ni v ospredju, potenca pa. Torej ni pomembno, ali za Jevgenija Onjegina še ni slišal, če je zanj Gibonni isto kot Dražen Zečić, romantiko si predstavlja kot ležanje pred televizijo in bi gledališče obiskal samo, če bi se Zlatko Zahović odločil režirati muzikal o NK Maribor.
Tudi z moške perspektive je zadeva lahko zelo zanimiva. Ni si treba zapomniti obletnic (ker jih dejansko ni), jo obdariti z njeno najljubšo knjigo (ki običajno ni avtobiografija kakšnega nogometaša), parfumom ali obiskati koncert 'čudovitega' pevca po njenem izboru (Gibonni, Predin, Kreslin, Dragojević ali Plestenjak, v »'najboljšem' primeru se bosta objemala na Samo edini, če je oboževalka Siddharte).
Ni si treba omisliti 'zaklonišča', ko ima ona dneve, v katerih je lahko za okolico nevarna in se običajno pojavijo vedno isti teden v mesecu (vsak mesec). Nobenih kuharskih podvigov. Nobenih romantičnih večerij ob svečah – kaj pa je bolj romantično kot pica pred TV-zaslonom, kjer se njegova najljubša (nogometna, da ne bo pomote) ekipa uvrsti v Ligo prvakov?! (prosim, tega ne podcenjevati, ker dejansko ste lahko priča prvim solzam sreče). Torej, ničesar, kar bi spominjalo na prizore iz romantičnih filmov. Vse je bolj 'natur'. Skratka, dobim-dobim situacija. Poštena igra, z jasno definiranimi pravili in brez obveznosti. Zveni nekoliko preveč idealno?! Niti ne. Kot vsaka igra. So zmagovalci in poraženci. Včasih je lahko izenačeno.
Slišala sem že kar nekaj različic teh nenavadnih prijateljstev, običajno so se končala tako, da je nekdo želel nadaljevati igro na drugem delu igrišča malce dlje časa. Kar je načeloma lahko dobro. Filmsko. Če seveda nasprotna ekipa želi enako. Zadeva se lahko konča tudi manj filmsko, toda tudi v 'pravih' zvezah je tako, mar ne? Dilema je namreč naslednja: če s to osebo že na začetku nisi pripravljen na partnerstvo, zakaj bi bil pozneje? Verjetno obstaja razlog.
Res pa je, da odnose težko zreduciramo na igro, kjer so pravila definirana – čustva je pač težko obvladovati. In zato se morda vprašam(o): koliko je oseb, s katerimi lahko greš skupaj na nogometno tekmo, v gledališče, v kino, na zabavo, razstavo ali samo na kavo? No, jaz imam neverjetno srečo. Kar nekaj. Vse so ženske. In Štajerke.
No, in koliko je oseb, s katerimi si želiš biti intimen? Verjetno jih je nekaj. Precej manj je sicer takšnih, kjer je interes obojestranski. Še manj takšnih, s katerimi si želiš po enkratnem poskusu zadevo ponoviti. In najmanj tistih, s katerimi zadevo brez (na)vezanosti ponavljaš. Je potem fuck friend res ustrezen izraz? Fuck je na splošno beseda za nekaj neprijetnega, medtem ko je dejanje, ki ga s to osebo deliš, načeloma zabavno in prijetno. Predvsem je malo patetično, da odnose etiketiramo in definiramo. Odnosi so ali jih ni. Nekoliko nenavadno je, da jih reduciramo na besedne skovanke, kjer se srečata dve nasprotji – fuck in friend. Prijatelj, ki ga j****?!
Ali ni potem lepše živeti v svetu, kjer takšnih odnosov ni oziroma jim ne nadenemo takšnih imen? Kjer je prijatelj oseba, ki jo spoštuješ in sprejemaš takšno, kot je. Nekdo, ki ga ne poskušaš spremeniti, ker veš, da je kljub vsem svojim pomanjkljivostim čudovit/a, nenadomestljiv/a in edinstven/a. Nekdo, ki te sprejema takšno, kot si – cinična, sarkastična, nonšalantno-elegantna, (pretirano) ambiciozna, komplicirana, ravno dovolj inteligentna, da si lahko površinska – skratka, oseba z vsemi svojimi lastnostmi. Morda res nimata skupne prihodnosti, razen (še) nekaj strastnih večerov v upanju, da boš ti njegova Lana del Rey, on pa tvoj Christian Grey. Toda obstaja velika verjetnost, da se ne bo pojavilo vprašanje 'kaj sva', saj je povsem jasno – v skladu s sartrovsko filozofijo 'moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega' – da sta.
In če je treba definirati, etiketirati ali ubesediti takšen odnos, potem je moja beseda zanj Prijatelj.
Pravi. Pristen. Prisrčen. Poseben.
Potencialen ...?!
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
