Kolumna: NE.

19. 12. 2012
Deli
Kolumna: NE.

Številke me nikoli niso navduševale, zato sem prejšnji teden povsem pozabila na 'čarobni' datum 12. 12. 2012. Predvsem zato, ker je bil eden izmed tistih tednov, ko gre vse narobe že od ponedeljka zjutraj.

Raje, kot da bi čakala na čudež, ki naj bi ga prinesel magični datum, sem iskala možne rešitve za obstoječi kaos. In ugotovila, da se skriva vzrok v zgolj eni besedi, ki je v ključnih situacijah ne znam izgovoriti: v besedi NE.

Nikakor je ne znam izgovoriti na delovnem mestu, ker sem prepričana, da s tem izražam NEresnost, NEpripravljenost na delo in NEodgovornost (pri čemer je ironično, da se vse tri besede začnejo z besedo ne). Beseda NE mi pač ni bila 'položena v zibelko', saj se tudi moje ime začne z DA in konča z JA. Kot nekakšno prekletstvo?!

NE dojemam kot besedo pogumnih ljudi. Zdi se mi, da z njo precej tvegam(o). Ni je prav prijetno slišati. Običajno bolj 'tepe' kot 'boža'. Res pa je, da jo nekateri raje slišimo, kot izgovorimo. Morda zaradi občutka krivde in strahu, da bomo z njo koga razočarali, prizadeli in razjezili. Toda ugotovila sem, da se v primerih, ko je ne izgovorim(o), zgodi podobno. Z eno razliko. Takrat razočaram(o), prizadenem(o) in razjezim(o) sebe. Po številnih notranjih 'monologih', vezanih na situacije v službi, sem sklenila, da sem si položaj 'koša za smeti', kamor lahko sodelavci in nadrejeni odlagajo vse svoje frustracije (brez ločevanja 'odpadkov'), ustvarila sama. Da, Louise Hay bi bila ponosna name.

Toda (samo)spoznanje ni bilo dovolj, zato sem komaj čakala na PPP – Pogovor s Pravimi Puncami, ki najdejo besede, ko jih jaz ne. Predvsem tiste besede, ki zbudijo, udarijo kot strela z jasnega in malo zabolijo – kot injekcija, ki je nujno potrebna, da 'ozdraviš'. In tako me je nepripravljeno zbodla 'sodba', da se 'prostituiram' na delovnem mestu. Bila sem šokirana, priznam. Ker ni bilo izgovorjeno tisto, kar sem želela slišati. Temveč tisto, kar sem morala slišati.

Ko sem malo bolje pomislila na svoj odnos v službi, sem ugotovila, da sem prototip procesa 'mcdonaldizacije'. Kar ne pomeni, da se med malico prehranjujem v McDonald'su (čeprav bi bilo verjetno bolj zdravo), temveč da v skladu z logiko omenjenega procesa racionaliziram čustva na delovnem mestu. V službi ne pokažem slabe volje, opravim vse naloge 120-odstotno, sprejmem dodatne naloge (z razlago, da gre za nove izzive) in četudi se ne poistovetim z delom, ki ga opravljam, se smejim, kot da sem pravkar osvojila oskarja za življenjsko delo. Kadar sem napadena, to sprejmem ponižno, se opravičujem za napake in se celo (?!) zahvaljujem, da so me nanje opozorili. Najpogosteje se branim z empatijo. Včasih se res zdim sama sebi kot kakšna neposrečena mešanica Freuda (ki poskuša razumeti) in dalajlame (ki goji sočutje do človeka).

Za nameček pa še kot nekakšna samooklicana naslednica Matere Tereze poskušam rešiti nastalo situacijo v upanju, da bodo vsi zadovoljni in mirni. Priznam pa, da so tudi trenutki, ko se lahko popolnoma poistovetim s prizori iz nadaljevanke Ally McBeall, v katerih so iz njenega drobnega telesa skakali majhni možje in s kladivom kdaj koga udarili po glavi.

No, s kladivom si resnično ne želim udarjati po ljudeh, bi pa bila za začetek zadovoljna, če bi znala kdaj 'udariti' z besedo. In brez občutka krivde in strahu reči NE.

V preteklih dneh sem spoznala precej ljudi s podobnim 'virusom'. Virus DA, proti kateremu obstaja zgolj eno cepivo. Reči NE.

Simptome sem zaznala pri različnih ljudeh:

  • Pri marljivi punci, ki se boji, da bo fantu strla srce z besedo NE, čeprav ne vidi prihodnosti z njim.
  • Pri srčni deklici, ki ne želi prizadeti prijatelja z zavrnitvijo.
  • Imun ni niti lomilec ženskih src, ki ima mehko srce in mu je mučno vedno znova reči NE (vsakič drugi ženski).
  • Pri čutnem moškem, ki želi soustvarjati boljšo prihodnost za svoje mesto, toda v ponujenem sodelovanju ne vidi rešitev in mu je težko ponudbo odkloniti, ker ne želi razočarati ljudi in se čuti dolžnega najti rešitev.
  • Pri izjemni ženski, ki ob napornem delu v tuji državi, ločena od družine, študira ponoči in utrujena spozna, da ne zmore več, toda opustitev študija dojema kot osebni poraz.
  • In pri Njej, ki z željo, da bi ugajala in osrečevala druge, neumorno ponavlja besedo DA. Dokler ne ugasne.

 

In takrat prvič pomisli(š), da s tem, ko drugim reče(š) DA, pravzaprav sebi reče(š) NE.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez