Kako vzgojiti odgovornega otroka?

Prepričana sem, da se prav vsak starš znajde pred zapisanimi vprašanji ...

Kaj narediti?

Pa vzemimo primer, ko starši otroku naročijo, naj pospravi svojo sobo, ko pride iz šole. Ko se oni vrnejo iz službe, opazijo, da je soba še vedno nepospravljena, otrok pa igra računalniške igrice. Kako se na takšno situacijo odzovejo?

Možnosti je več. Lahko se silovito razjezijo, otroka naderejo, ga pri tem ponižujejo in sramotijo in nato spodijo v sobo z namenom, da bo vendarle že pospravil sobo. Nekako v stilu, če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda.

Drugi način je, da se starši iz lastne nemoči, ki jo čutijo ob otroku, kadar jih ne upošteva, sami lotijo pospravljanja njegove sobe. Njihovi argumenti so običajno: da ne trošim energije za vzgojne pridige, saj na koncu itak ničesar ne dosežem, le glava me boli, pomagala bom otroku, saj je res zelo obremenjen v šoli, saj vedno jaz za vsemi pospravljam.

Tretji način je, da je staršem preprosto vseeno za tisto razmetano sobo, naj otrok živi v svojem neredu. Delajo se, kot da jih razmetana soba ne moti, a lahko naslednjič nepričakovano izbruhnejo z velikim besom, kar otroka popolnoma preseneti in šokira.

Četrti način je kaznovanje: ker nisi pospravil sobe, te v petek ne peljem v kino. Strategija kaznovanja se večinoma zgodi v afektu jeze in besa in ni premišljena, ampak impulzivna reakcija, ki lahko vsebuje tudi grožnje.

Peti način pa je udejanjanje posledic, ki se zgodijo, kadar otrok ni napravil dogovorjenega.

Šesti način reševanja zagate z nepospravljeno sobo je sramotenje otroka, ko starš v jezi ne skopari z bolečimi besedami, ki ponižajo, prav tako se odloči za kakšno akcijo, ko otroku vsa oblačila vrže na tla ali čez okno, v potovalko, naj se s to svojo kramo nekam odseli.

Verjetno obstaja še kakšen način, ampak ti so najpogostejši in vsakemu izmed nas tako ali drugače znani ali blizu.

Kako lahko starši z otrokom rešite takšno situacijo?

Ko otrok izbere določen način vedenja (v tem primeru ni pospravil sobe), mora sam občutiti posledice svoje odločitve, saj se bo le tako naučil odgovornosti. Prav tako mora biti seznanjen z dogovorjenimi ali zastavljenimi posledicami, ki sledijo vedenju, ko krši pravila, omejitve ali vrednote družinske skupnosti.

Dogovorjeno pravilo je lahko sledeče: Če ne boš pospravil sobe, to vključuje tudi umazano perilo, si boš moral perilo oprati sam. Ali pa: Če ne boš pospravil sobe, bom jaz to naredila namesto tebe, ti pa boš počistil kopalnico.

Posledice morajo biti povezane z dejanjem, ki ga otrok je ali ni storil, in ne smejo zveneti kot kazni. Kajti kazen pomeni maščevanje otroku, njen namen je uveljavljanje nadvlade starševske moči nad otrokovo.

Če starši želijo, da se otrok iz situacije nepospravljene sobe nauči odgovornosti, mu lahko ponudijo izbiro, da se sam odloči za vedenje in temu primerne posledice. Ko pospraviš sobo, lahko kosiš z nami. Ali najprej pospraviš sobo ali pa ne moreš zvečer gledati televizije.

Ko starši otroku ponudijo izbiro in on še vedno vztraja pri tem, da sobe ne bo pospravil, je to njegova odločitev. Starši morajo to njegovo odločitev sprejeti in na podlagi nje izvajati posledice. To pa je zelo težek korak, ker je otroku pri tem zelo neprijetno, celo hudo.

Tako otrok ne dobi kosila, ker ni pospravil sobe, nosi umazane, neoprane cunje, zvečer ne sme gledati svoje najljubše oddaje, saj se je sam tako odločil, starši v tem primeru ne kaznujejo, ampak izpolnjujejo posledice otrokovih odločitev.

Kaj se otrok s tem nauči?

Nepospravljena soba in odziv staršev ga naučita predvsem to, da je odgovoren za svoje odločitve in posledice svojih odločitev, ki jih starši spoštujejo na način, da jih jemljejo resno in s tem udejanjijo.

Prav tako se veliko nauči o sebi, o trdnih in odločnih starših in o kakovosti njihovega medsebojnega odnosa.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja