Morda se sprašujete, kako lahko ljudje vemo, da hodimo v pravo smer v svojem iskanju. Na podlagi opazovanja sebe in drugih si odgovarjam takole ...
Lahko verjamemo v svoje iskanje, kadar ... pri sebi opažamo živahnejše misli in nas obiskuje navdih doživljamo sveže, nove prijetne občutke, postajamo do ljudi strpnejši in razumevajoči se bolj zanašamo nase in obenem lažje prosimo za pomoč znamo kdaj reči ne z občutkom svobode in mirne vesti doživljamo drugačne odzive iz okolja kot nekoč začutimo, da naše telo zmore širše in mehkejše gibe in da je hoja prožnejša smo bolj vzravnani in oči sijejo, ker vidijo več svetlobe čutimo globljo povezanost z naravo čutimo posebno in novo bližino z otroškim svetom se več smejemo čutimo v sebi več dostojanstva in več energije se ob ljudeh ne počutimo sposobnejše, močnejše, bistrejše od njih (še zlasti ob neuspešnih oziroma tistih, za katere mislimo, da zmorejo manj od nas) se pred uspešnimi in mogočnimi ne počutimo majhne, zmedene in negotove pred avtoritetami doživljamo, da smo kot ljudje enakopravni, saj jih ne znanje ne zasluge ne ugled ne postavljajo nad druge ljudi ...
Verujmo v svojo pot, v vsak najmanjši korak, ki išče obljubljeno smer, kajti topla zemlja varuje vsa naša semena in naš čas je na varnem.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
