Ne samo v Gvatemalo in Peru, ampak me je srce poneslo tudi v Mehiko in Belize!
Trenutno se vam javljam z belizejskega mini otočka Caye Caulker, kjer ni avtomobilov, moto domačinov pa se glasi »go slow«.
(Na fotografiji desno pa z mojim novim prijateljčkom iz Mehike – jaguarjem iz obsidiana.)
Vem, da sem vam obljubila še zgodbico o drugi plati sveta hitre manifestacije, ki prihaja k nam, in kaj to pomeni za nas. In vam jo kmalu pošljem.
Še prej pa naj vam opišem, kako sem se znašla izven Gvatemale, ko sem sledila znakom Vesolja.
Moj prvotni plan je bil namreč 2 meseca Gvatemale in 1 mesec Peruja. In v Gvatemali sem resnično začutila, da je to moj drugi dom s popolno naravo, prijaznimi domačini, večno pomladjo. Med bivanjem na jezeru Atitlan sem si med vulkani resnično zmanifestirala pravi luksuz za gvatemalske razmere. Raziskovala sem predvsem svoje notranje razsežnosti s pomočjo organskega gvatemalskega kakava (ki ga uporabljam tudi na naših kakavovih obredih, ki jih organiziram v Ljubljani).
Na tem jezeru je zelo močan vorteks in kljub hitrim prijetnim ter neprijetnim manifestacijam sem se tam počutila kot doma in kot da ne bi želela NIKOLI oditi. Toda po petih tednih sem kar naenkrat začutila, da je moje »delo« tam opravljeno in da moram naprej. Srce me je poklicalo v San Cristobal v Mehiko. Misli pa so mi takoj rekle: »Halo, ne boš zapustila tega raja tukaj. Še 3 tedne imaš do Peruja. Ostani tukaj in si ne delaj komplikacij. Mehike sploh nisi planirala!«
In med igranjem z mislijo, ali naj ostanem ali grem, zagledam citat:
"There are better things ahead than any we leave behind." – C. S. Lewis Hamilton
Pa si rečem: »Ok, ok, I get it, seveda grem!« Vendar me čez nekaj ur zopet zagrabijo misli, naj vendar ostanem v tem raju in coni udobja (res, ne pretiravam, tam mi je bilo res perfektno!). Vendar občutek ne laže in še vedno pravi »pojdi«.
Pa se zopet poigravam z mislimi in sedim v »naši« restavraciji (v lasti lastnika hiše, kjer sem bivala), pa prosim še Vesolje, naj mi da JASEN znak, če moram RES RES RES oditi. In v restavraciji zaslišim pesem Boba Marleya »Don't worry about a thing, cause every little thing's gonna be alright...«.
Nasmejim se in se sprostim. Pri sosednji mizi zagledam znanca Toma iz Nemčije in si mislim: »Njega lahko vprašam, če je že bil v San Cristobalu in če mi lahko da nekaj dodatnih informacij. Morda pa celo on potuje tja ta vikend in bi lahko šla skupaj!« Stopim do njega, malce poklepetava in ga vprašam za San Cristobal. Pa pravi, da ravno ta vikend potuje tja in da lahko greva skupaj! Halooo? Ok, če pa to ni zadosten znak, potem pa ne vem, kaj je! In dokončna odločitev je padla. Moje srce in um sta si podala roke.
Nauk?
Kadarkoli ste v razcepu med srcem in umom, ali pa ne morete prepoznati, kateri od njiju vam šepeta, pogovarjajte se z Vesoljem, Višjim jazom, srcem, duhovnim vodstvom, ali kakorkoli imenujete svoje prijatelje.
Prosite jih, naj vam dajo zanesljivo vodstvo ali odgovor na določeno dilemo ali vprašanje in potem ODPRITE OČI! Vesolje 100 % konstantno komunicira z vami, vendar nas ni nihče nikoli naučil, kako prepoznavati sporočila oziroma slediti tem znakom.
Pri starih ljudstvih, na primer, je to prepoznavanje znakov, komuniciranje z naravo in lastno esenco sestavni del odraščanja in vzgoje. Odgovori pa lahko pridejo na različne načine: skozi usta drugega človeka, skozi pesem v restavraciji, skozi napis na majici nekoga, skozi obnašanje živali, zagledate perje na tleh ali lužico v obliki srčka, skozi oraklje (kot so karte, knjige, kristali ...).
Velikokrat niti ne vemo, zakaj nekam gremo ali nekaj počnemo, ampak samo sledimo notranjemu občutku in zaupamo. In šele kasneje se nam razjasni velika slika, kot se je meni. Kajti šele po nekaj dneh v San Cristobalu sem ugotovila, ZAKAJ sem morala iti tja: na Sveti gori sem se namreč srečala z Don Laurom (majevski staroselski šaman ali zdravitelj), ki mi je dal neverjetno duhovno in fizično darilo. Samo spomnim se nanj in na njegovo energijo in me že oblijejo solze od lepote.
Na fotografiji midva z Don Laurom
In po srečanju z njim sem zopet začutila, da je to to, po kar sem prišla, in da moram naprej. Pristala sem na mehiški karibski obali in sedaj sem na tem ljubkem otočku Caye Caulker, kjer si bom zopet malo odpočila od napornega popotovanja po Mehiki.
Na fotografiji: če onesnažuješ okolje, bodo s tabo nahranili morske pse.
Potem pa me čaka še 1 mesec Peruja.
Kmalu vam pošljem še kakšno ljubko zgodbico, do takrat pa pošiljam vroč karibski pozdrav in vam polagam na srce, da pogumno sledite znakom Vesolja!
Tina Puncer, terapevtka soulworka, RealityShifter; fotografije: Shutterstock, osebni arhiv
Tinino energetsko zelo močno e-knjigo Prva (čustvena) pomoč lahko naročite TUKAJ.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
