Naše dojemanje časa oblikujejo okoliščine, čustva, utrujenost, starost in celo telesna temperatura. Raziskave iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja so nam pokazale, da imajo ljudje s povišano telesno temperaturo občutek, da čas teče hitreje, kot tisti, ki so imeli nižjo telesno temperaturo od povprečja.
Še močneje kot temperatura spreminja vtis o času čustvena nabitost. Številni ljudje, ki so preživeli dramatične okoliščine, pravijo, da se jim je takrat čas upočasnil. To je dokazano v študijah na prostovoljcih, ki so z velike višine skakali v mrežo. Ko so jih vprašali, koliko časa so padali, so sodelujoči v povprečju precenjevali trajanje svoje izkušnje.
Psihologi verjamejo, da je ta občutek posledica močnejše zbranosti med takšnimi doživetji. Takrat smo bolj pozorni na to, kar se nam dogaja, in opažamo večjo količino podatkov, zato se nam zdi, da dogodek traja več časa. Ameriški psiholog William James je že v 19. stoletju opazil, da sklepamo, da je dogodek trajal dlje, če je naš um poln vtisov, ker nam izkušnje govorijo, da je za več vtisov potrebnega več časa.
Podoben učinek na dojemanje časa imajo okoliščine, ko nam je dolgčas ali ko nekaj neučakano pričakujemo, na primer, da nas kdo pokliče. V teh trenutkih smo najbolj pozorni na sam potek časa; naša zavest je zapolnjena le z informacijami o izmenjavi minut in ur.
A niso le neprijetne situacije tiste, med katerimi se nam zdi, da čas teče počasneje. Ena od raziskav pred dvajsetimi leti je pokazala, da uživanje v glasbi prav tako pači dojemanje časa. Bolj kot so imeli anketirani radi glasbo, daljši se jim je zdel čas, ki so ga preživeli med poslušanjem. Raziskovalci so to razložili z večjo pozornostjo, ki so jo posvetili poslušanju, kar je um izpolnilo s številnimi podatki v primerjavi z anketiranimi, ki jim je bila glasba manj všeč.
Po drugi strani obstajajo prijetne izkušnje, ki navidez dirkajo kot žarki svetlobe. "Eno minuto držite roko na vroči peči in zdela se vam bo kot ena ura. Za eno uro sedite zraven luštnega dekleta in zdelo se vam bo, da je minila kot ena minuta. To je relativnost", je opisal Albert Einstein vpliv na dojemanje trajanja prijetnih in neprijetnih izkušenj.
Ali je Einsteinova pripomba v nasprotju z rezultati raziskav o dojemanju časa med poslušanjem glasbe? Ali je čakanje na ponavljanje prijetne izkušnje tisto, kar nam 'upočasnjuje' čas, potem ko je srečanje s prijetno osebo minilo? Ker nam je poslušanje prijetne glasbe večinoma dostopno, nismo nestrpni med čakanjem na naslednje srečanje s priljubljenimi toni. Toda z ljubeznijo je drugače.
Zaljubljene pogosto spremlja občutek, da bodo na naslednje srečanje dolgo čakali, in ta negotovost je tisto, kar ustvarja občutek, da se čas vleče s polževo hitrostjo.
Ozren Podnar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
