Ko občutim resničnost neskončne skrivnosti, se zavem, da ne določam svojih srečanj, saj je večina prepletov, ki jih doživim vsak dan, nepredvidljivih. V vsem, kar poteka, samo sodelujem.
Zato, da se nam kaj zgodi, mora vedno sodelovati nešteto detajlov in ljudi. A edino, za kar smo res samo mi odgovorni, je - videti, kaj res občutimo. Samo resnica ima moč usmerjanja.
Običajno smo obremenjeni od dolžnosti za urejanje realnosti– vse je odvisno od nas, za vse je treba poskrbeti.
Poglejmo, ali je to res.Vzemimo za primer naključno srečanje z osebo, ki lahko premakne nekaj bistvenega v mojem sedanjem življenju.
Da koga “po naključju” srečam po mnogih letih, se morajo najini koraki uskladiti: vse, kar eden ali drugi počne čez dan, zadrževanje na določenih krajih, druga srečanja, misli, ki naju preusmerjajo v nepredvidene korake skozi ure in kraje … vse se mora tako preplesti, da se izide v sekunde, ko se po dolgih letih srečava in tudi opaziva na cesti.
Ne samo to: tam sem tudi zaradi mnogih dogodkov iz prejšnjih dni, saj sem pred časom nameravala biti v tem času čisto drugje. Torej se je v resnici najino srečanje začelo plesti že davno prej. Toda nikoli se nisem zavestno odločila, da ga želim srečati. Vse te dni sem torej delala stvari, za katere nisem vedela, da me bodo pripeljale sem.
Ko občutim resničnost te neskončne skrivnosti, se zavem, da ne določam svojih srečanj, saj je večina prepletov, ki jih doživim vsak dan, nepredvidljivih. V vsem, kar poteka, samo sodelujem.
Znajdem pa se vedno tam, kamor me usmerja osebno gibalo. V dogodku lahko prepoznam namen, ki ga imam trenutno s seboj. Dogodek me razodeva sami sebi.
Vpletam se v poti ljudi, ki se povezujejo z mojim namenom in mi omogočajo izkušnje, s katerimi se moje gibalo uresničuje.
To me po eni strani razbremenjuje, saj nisem veliki režiser sveta in nimam moči, da bi usmerjala dogajanje. Po drugi mi kaže, da se moj ključni namen s seboj preklaplja z okoliščinami na skrivnosten način, kot da bi vse stvarstvo vedelo, kaj me danes žene in kam.
Iz tega razumem, da sem bistveno odvisna od svojih najbolj skritih nagibov.
Življenje mi neizprosno razodeva, kaj me žene.
Resnica je tu, če jo želim gledati.
Srečati svojo odgovornost je pretresljivo in veličastno srečanje.
V istem hipu dojamemo, kako neskončno smo nepomembni - kot zvezdni prah sredi vesolja - in obenem odločilni, saj se z drugimi prepletamo iz svoje lastne srčne preje. Iz nas se odvija tenka in samo naša nitka, s katero se vozlamo v nitke drugih v skrivnostnem klekljanju, za katerega ni treba skrbeti, ker gre samo. A vzorec, ki nastaja, je odvisen od naših premikov.
Ko se odločimo videti svoje premike skozi umito okno, zagledamo prostor svojega odločanja. Okno pa umije moja pripravljenost, da vidim sebe s čistim pogledom.
Videti, kaj me žene, je edini način, da se bo moja čipka sama od sebe vozlala, kot si želim.
Vsak trenutek, ko ozavestim svoj notranji nagib, svoje čisto občutenje resnice, ima moč, da premakne celoten načrt vesolja. Resnica pa se skriva v pristnih občutkih.
Zato lahko živim brez skrbi. Dovolj je, da se odgovorno občutim.
Resnica dela zame.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
