Je pozitivnost naivnost?

9. 7. 2015
Deli
Je pozitivnost naivnost?

"Ni nemogočih sanj, je samo naše omejeno dojemanje vsega, kar je mogoče." Beth Mende Conwy

Med pogovorom s prijateljico mi ta zaupa, da večkrat sliši, češ da je naivna, ker razmišlja pozitivno, se pravi 'nerealno'. Ko mi zaupa svoje pozitivne izjave, ji velikokrat v mislih ploskam, pa vendar me prisili v razmišljanje, kaj realnost sploh je?

Ko danes nekdo razmišlja negativno, ga najbrž večina ne opomni, da je naiven, ali pač. Ugibam. Se bom izognila tej temi in jo načela na svojem koncu ... Naj vam predstavim svojo realnost.

Menim, da obstaja razlika med naivnostjo in pozitivnostjo.

Naivnost izvira iz nepoznavanja sebe, pozitivnost pa nasprotno iz poznavanja sebe in svojega mesta v svetu. Naj pojasnim na primerih.

Nekdo, ki je nepošten, len in neodgovoren, je na neki način naiven, če pričakuje, da bo sprejet na delovno mesto, ki zahteva vse te vrline kot pogoj. Zakaj na neki način? Morda pa mu to delovno mesto predstavlja izziv in se bo zato, da bi dosegel svoj cilj, spremenil na bolje. Morda mu bo ravno ta služba pomagala odpraviti ves balast, ki zakriva njegove prave vrline in osebnostne potenciale.

Podoben primer bi lahko navedli pri ljudeh, ki iščejo svojega idealnega partnerja. Seveda bi vsi radi nekoga, ki bi nas ljubil, spoštoval in obravnaval kot svojega najdragocenejšega sopotnika. Ne pravim, da si tega ne zaslužimo, seveda si, prav vsi do zadnjega.

Problem je, da v drugih najdemo napake, ki so del nas samih ali pa so to lastnosti, ki jih do skrajnosti preziramo. Zato sicer lahko od nekoga pričakujemo nič manj kot popolnost, a če obenem ne vidimo in ne sprejmemo svojih pomanjkljivosti, ne bomo uspešni.

Najbrž je edina in zanesljiva pot ta, da se spoznamo. Tisto, kar nam ni najbolj po godu, spremenimo ... A vse lepo počasi, z občutkom, s predanostjo. Tako bomo zares vedeli, kdo smo, kaj lahko damo in koga potrebujemo v svojem življenju.

A mislim, da je v večini bolj prisotna druga vrsta naivnosti ali raje nevednosti. Ljudje se premalo cenimo, vsak se boji zase, tekmujemo z drugimi, namesto da bi med sabo sodelovali. Zato sem prepričana, da se omejujemo. Primer:

Nekdo je lahko pošten, marljiv in odgovoren, ampak ker se ne pozna, o sebi misli, da ni dovolj dober, si ne dovoli, da bi dobil službo, ki bi bila zanj zares primerna. Najbrž si to razlaga s tem, da bi moral imeti ali pravo diplomo ali prava poznanstva, če že ne drugega, pa vsaj nekaj let delovnih izkušenj v tej stroki ...

Ker je s takim prepričanjem običajno težje pritegniti k sebi 'sanjsko' službo, se potem pojavi vprašanje ...

"Zakaj se mi slabe stvari manifestirajo hitreje kot dobre?" Ker jim lažje verjamemo, je eden izmed odgovorov, drugi pa, ker se ne poznamo. Zato si vsak, ki se trudi po svojih močeh, zasluži najboljše, in prav je, da si to prizna in si predvsem dovoli.

Za konec še ... Seveda ne velja, da imajo le pozitivno naravnani ljudje srečo (zakon karme sem namenoma izpustila). Čeprav jo zagotovo prepoznajo, so zanjo hvaležni in jo zato še hitreje pritegnejo v svoje življenje.

Med razmišljanjem o naivnosti in pozitivnosti sem se spomnila še na tole modrost:

"Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi ..." Carl Gustav Jung

 Barbara Fojkar, www.be-prema.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez