Intervju z Marjanom Ogorevcem: "Ljudem ne moreš ničesar dati, dokler niso pripravljeni" • Osebna rast • Sensa.si

Sensa

Sami smo odgovorni za to, kar se nam dogaja, vedno znova poudari bioterapevt Marjan Ogorevc. Moč odpuščanja sebi in drugim ter odprtost za spremembe zdravijo človeka in družbo, uči ta iskani in povsod dobrodošli avtor devetih knjig, ki je zdaj na poti prenašanja svojega znanja v svet.

Za Marjanom Ogorevcem je dobrega četrt stoletja rasti na področju alternativne medicine, ki jo je speljal od integralne biorgonomije do karmične diagnostike. Za prvi del se je navdihoval in učil pri Naomi Feinberg, do drugega je prišel prek znanj ruskega zdravitelja, avtorja in psihologa Sergeja Nikolajeviča Lazareva. Svojo pot je nato nadaljeval kot samouk.

Najprej je bil fant z vasi, ki je cele dneve preživel v naravi. Potem športnik, trener, pa mornar, pozneje zaposlen v Slovenski vojski, povrhu pa – diplomirani ekonomist. Znan je postal predvsem kot bioterapevt in dve leti po njegovem povratku v atletiko tudi trener olimpijskemu zmagovalcu Primožu Kozmusu; vse to se zdi kot neki davni temelj, ki se je znašel pod trdno stavbo mogočnega daru – pomagati ljudem in družbi pri odgovornem in zdravem življenju.

Najnovejša pot, ki jo Marjan Ogorevc že uresničuje: 5 knjig ponesti v 7 jezikov, poleg slovenskega še v hrvaški, nemški, italijanski, angleški, poljski in francoski jezik. Pogovori potekajo še s Turki, bliža se čas za arabske in ruske prevode ... Angleška Karmična diagnostika je pred kratkim prišla na spletni trg sveta, živahno je na bioterapevtovih Facebook profilih, eden je v slovenskem jeziku, drugi v angleškem. "Ozaveščanje gre preko knjig, facebooka, šole za bioterapevte, širitev v svet pa je nov izziv zame. Mislim, da lahko tako ne samo jaz, temveč vsi, ki si upamo, pokažemo Slovencem, da smo dovolj dobri, da gremo lahko v svet," pravi Marjan Ogorevc.

Kaj vas je pripeljalo do vašega poslanstva?

Predvsem pri delu s športniki sem v druženju z rusko olimpijsko reprezentanco pri trenerjih zaznal, da neke stvari rešujejo povsem preprosto, naravno, da ne potrebujejo zdravnika in zdravil. Začel sem spontano: ko je kdo imel glavobol, sem ga zmasiral in ugotovili smo, da to energijsko deluje. Nekega dne, ko sem bil preveč utrujen, sam šel sam po pomoč k bioenergetiku; ugotovil je, da imam velik potencial, in rekel, da moram začeti zdraviti. To je bilo pred okoli četrt stoletja.

Torej v vaši mladosti še ni bilo sledu o alternativi?

Do takrat nisem ne slišal ne prebral ene besede o alternativi! Poslanstvo pa je definitivno vsakemu namenjeno. Kot otrok sem bil 'samo' čuden, a se tega nisem zavedal. Hodil sem po gozdovih, ob potokih, cele dneve. Zame takrat čas ni obstajal in vedno znova sem se čudil, zakaj doma zganjajo paniko. Sicer se mi je dogajal kup intenzivnih dogodkov, o katerih se nisem mogel z nikomer pogovarjati, stvari, ki sem se jih tudi pošteno ustrašil – razne svetleče krogle, ki so se pojavljale ob meni ... Pozneje sem z odhodom v vojaško šolo ta portal začasno zaprl.

In kaj je bil vaš 'kvantni trenutek'?

Moj kvantni trenutek je bil v resnici iniciacija v reiki, takrat sem doživel neke vrste mistično izkušnjo: bela energija me je kot na fontani potegnila navzgor in ko sem bil zgoraj, sem rekel – zakaj bi pa jaz plezal, naj energija pride do mene! Čisto po vojaško, z ukazom (smeh). Takrat sem imel vizijo, da bom nekega dne delal terapije: ko se je doživetje končalo, sem rekel: Mene že ne boste dobili! (smeh) Čez eno leto sem že iniciiral na reiki seminarjih.

Kako je vaš dar od začetka, konec 80. let, sprejemala okolica?

Ljudje okoli mene niso mogli razumeti, s čim se ukvarjam, dojemali so me kot zelo čudnega; ko sem nehal jesti meso, so me svarili, da bom zbolel, družina in širša okolica. Tudi v službi (v Slovenski vojski) sem si vzel čas za meditacijo; ko sem naredil stojo na glavi v pisarni, so mi rekli: 'Kaj pa je s tabo, da narobe stojiš?' Samo nasmejal sem se in rekel: 'Jaz stojim prav, ti si narobe postavljen!' Sčasoma so ugotovili, da sem zares čuden in da ne spadam preveč k njim, obenem pa so številni začeli hoditi k meni na terapije. Tisti nižji v hierarhiji niso imeli težav, višji čini pa so prosili, da zaprem vrata.

Se je pozneje pojavilo več razumevanja?

No, še vedno od takih, ki se nočejo lotiti dela na sebi, kdaj slišim, da sem vzvišen in aroganten, ali pa – kdo sem jaz, da sem tako predrzen in kar direktno govorim! Pač, človeku rečem – da bi ti bilo bolje, moraš narediti 'to pa to'. Meni je vseeno, če ne boš, vesolje niti kihnilo ne bo, če se ti ne ljubi zmigati. In vse, kar nepripravljena oseba reče, je: 'A tako, vseeno ti je?' Seveda, saj je tudi tebi vseeno!

Ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili?

Raje so bolni, kot da bi odpustili, res, raje umrejo, kot da bi odpustili. Ena mojih velikih ugotovitev je, da ljudem ne moreš dati ničesar, dokler niso pripravljeni. Včasih sem zaradi tega zelo žalosten, s tem se moram še soočiti. Recimo – prišli sta gospe s podobno diagnozo, artritis v zelo pozni fazi, obe že na močnih protibolečinskih terapijah. Pri obeh je bil vzrok isti – vse življenje sta obsojali druge, močna jeza na domače in okolje. Prva je rekla, res je, pomagajte mi, da to spremenim! Po prvem obisku je šla njena bolečina na pol, samo še tu in tam si je gospa pomagala z aspirinom. Druga je tudi rekla – res je, a nikoli jih ne bom nehala sovražiti! In je odšla, enaka kot prej. To je nekaj, s čimer se moraš soočiti kot terapevt.

Pa na vaši poti, so se kdaj pojavili kakšni dvomi?

Na začetku ne, a velika prelomnica, ko sem že precej napredoval, je bila ugotovitev, da ni etično delati na nekom, ki za to ne ve oziroma ti ne dovoljuje vstopa v biopolje. Rezultat tega so tudi knjige, recimo Karmična diagnostika, v katerih jasno vztrajam pri razlagi, da je lahko včasih neetičen tudi dober namen. Vedno ponavljam primer, kako opica vzame iz akvarija ribo, da se ne bi utopila. Zavedam se, da sem na nekaterih področjih zelo dober, nekje pa še vedno opica, ki se ne zaveda, da lahko dela tudi kaj narobe.

In kaj je najbolj odgovoren del vašega poslanstva?

Prav to, poudarjanje etike. Simptomatsko reševanje problemov, ne da bi človek izvedel za vzrok in ga ozavestil ter sodeloval, je neetično. Je pa res, da to ne prija mnogim zdravilcem: predvsem pri tistih, pri katerih ležeš, naredijo energijsko terapijo, bolni je pri tem pasiven, plačaš, greš, spet prideš ... Tja pač pridejo tisti ljudje, ki potrebujejo točno to. Karmična diagnostika pa je namenjena ljudem, ki so pripravljeni sprejeti informacijo o vzrokih za težave na višji ravni, so pripravljeni kaj spremeniti pri sebi – torej se selekcija naredi že tu.

Zaznate že kaj več pripravljenosti za spremembe v družbi?

Vsekakor čutim, da se družba spreminja, ljudje so bolj ozaveščeni, pogovarjajo se in pišejo o tem, da obstajata vzrok in posledica, zavedajo se, da je potrebno delo na sebi – meditacije, razne druge tehnike, joga, taiči ... Tudi v športu se tega vedno bolj zavedajo, tako je zastavil že Rok Petrovič in njegov duh se počasi udejanja; v veliko veselje mi je bilo nedavno povabilo na premiero soustvarjalcev Rokove modrine v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava sporoča, da je prihodnost namenjena predrznim, inovativnim, tistim, ki odstopajo od splošno sprejetih pravil.

Kaj je še možno izboljšati na tem področju?

Dobro je, da se več piše o tem, ne v ezoteričnih, temveč v nacionalnih medijih, prihajajo TV-oddaje, veliko je knjig ... Pogrešam več slovenskih piscev, avtorskega znanja imamo pri nas zelo malo ali pa obstaja in ne vemo zanj, saj vsak strokovnjak ni za komunikacije. Ljudje s specifičnimi znanji se nemara tudi ne izpostavljajo, samo delajo. Jaz sem postal zanimiv za medije, ker sem delal s Primožem Kozmusom. Navsezadnje so tudi mediji začeli čutiti blagodejni učinek teh tem – če pišejo o dobri energiji, se bolje prodajajo! Ljudi zanima tudi kdo, ki ni čisto 'normalen'.

Je sploh še kaj, kar vas lahko spravi iz tira, preseneti, vrže iz ravnotežja?

Preseneti me v resnici nič več. Me pa žalosti, ker mi je dano videti, kaj vse bi lahko ljudje naredili, da bi jim bilo bolje, a so gluhi za vsak nasvet. Enostavno sem žalosten zaradi tega, s tem se soočam in to moram predelati, narediti korak več. Če ne bi videl, kaj se dogaja, bi lažje živel.

Ali obstaja tip ljudi, ki niso 'kompatibilni' z vašim pristopom?

(smeh) Na potovanjih in na delavnicah, recimo na otoku Ižu, se je že pojavila kakšna gospa, ki mi je priznala – za nazaj – da jo je imelo, da bi mi primazala klofuto, ko sem ji prvič kaj povedal. "Kako je nesramen, kako pa govori, kakšna predrznost!" je kričalo v njej. Potem se bolje seznanimo, predvsem na potovanjih se zbližamo in se smejemo za nazaj. Ko pa me pokličejo v televizijski studio in samo po glasu 'vidim', kaj je s človekom, so pa šokirani! Pač vidim neke stvari in ko se ljudje prepričajo na lastni koži, kaj vem, drugače gledajo name.

Kako svoj velik energijski potencial najbolje predati ljudem?

Tega sploh ne bi opredelil kot velik ali manjši potencial. Velik potencial ima v resnici oseba, ki je sposobna prenašati znanja, je sposobna vplivati na ljudi, povedati narativne zgodbe, ki jih razumemo. Hipotetično bi bil lahko nekdo zelo visoko, a če njegovih ali njenih zgodb ne bi 'slišali', ne bi bilo nobene koristi. Mi, ki javno delujemo, smo se dolžni prilagoditi gledalcem in poslušalcem, ne pa oni nam. Meni se zdi to izziv – s preprostim človekom govoriti na njegovi ravni, z univerzitetnim profesorjem na njegovi – samo priznati jima moram, da vesta dovolj na svojem področju, in se lahko pogovarjava.

Torej času in občinstvu primerno?

Tako, samo poglejte Castanedo, vedel je, da bo prodrl s tistim, česar se je naučil z Indijanci, a je moral napisati zgodbe. Antropologove študije ne bi tako brali. Izvedel sem vse te njegove vaje – samo s strehe nisem skakal (smeh), vendar v času, ko sem ga potreboval in želel razumeti. Bo že nekaj na njem – srbska pravoslavna cerkev ga je imenovala hudičevo seme, se jim je že moral zdeti pomemben, da so se tako ukvarjali z njim! Castaneda ima vsekakor velike zasluge za razumevanje razširjene zavesti, res so ga veliko brali.

Podobno kot Alejandro Jodorowski?

Tako je, in ravno v tem času se ponovno intenzivno ukvarjam z njim. Njegovi prijemi me zelo navdušujejo, tudi sam sem začel dajati ljudem 'naloge': da z zgodbo in dejanjem zaokrožijo odnos do osebe, ki jih je prizadela ali do katere čutijo zamero in posledično razvijejo bolezen. Izjemno moč za odpuščanje pa je pokazal tudi Nelson Mandela. 27 let v zaporu ni porabil za zamere, temveč za odpuščanje belim sovražnikom, nato pa jih je vpletel v svojo igro, s katero je povezal na smrt sprt narod. Kakšna zgodba! Seveda je bil na zelo visokih vibracijah, da je bil tega sposoben. Pa povem njegovo zgodbo kakšni gospe, ki je hudo jezna na moža, in mi samo odbrusi – ne, ne morem mu odpustiti, je bil preveč nesramen ...

Je torej ključ do blagostanja in zdravja odpuščanje?

To poudarjam na vseh delavnicah, predavanjih in na vseh terapijah: vzpostavi si axismundi, sveto os sveta, da si povezan navzgor in navzdol. To je pogoj za vse, da ti energijo, ravnovesje, občutek, da si tukaj in zdaj. Zlahka razložim tudi vernim: ... 'tako v nebesih kot na zemlji'. Tako kot je zgoraj, tako je spodaj. Ko župniki preberejo moje knjige, pravijo, da so ok (nasmeh). Bodimo samo pozorni, da se ne lotimo odpuščanja kot odkupovanja za občutek krivde. Tako početje je nevarno: oseba, ki bo šla pomagat v hospic z občutki krivde zaradi kakšnih lastnih dejanj, bo oslabela in zbolela.

Se kdaj 'izklopite'?

Seveda, namensko v redni telesni vadbi, izvajam taiči in meditacijo, ki sem ju priredil zase in sta sestavni del mojega dnevnega ritma. Drugače pa se zelo odklopim, ko karkoli delam – recimo ko pripravljam drva, me mantra motorne žage povsem odnese. Travo v svojem sadovnjaku kosim na roke, takrat se tudi popolnoma odklopim, me ni! Ali pa, ko predavam – traja lahko osem šolskih ur, a mi mine, kot bi bilo pol ure, sem v toku. V resnici se niti ne zavedam, kaj sem govoril! Karkoli počnem, se v sebi enako počutim, res pa je, da tam, kjer se ne počutim dobro, ne delam več.

Včasih kdo reče, da je preveč poduhovljen, da bi se lotil kakšnega umazanega dela.

Marsikaj moraš narediti, tudi če ti je neprijetno – če se zamaši kanalizacija, se je nekdo mora lotiti! Za duhovnost je čisto nepomembno, KAJ počneš; ODNOS do tistega, kar počnem, je pomemben. Lahko si smetar ali učitelj – ni rečeno, da je kdo od njiju na višji duhovni ravni, lahko je na najvišji tisti, ki pase ovce! Res, najbolj smešno je, da kdo reče – saj bi se ukvarjal z duhovnostjo, pa nimam časa ... Vadi, ko greš v prometno konico: ali boš preklel vse po vrsti ali pa še celo dal prostor nekomu, namesto da greš v škarje?

Pamet pri tem kaj pomaga?

Modro je v danih okoliščinah poskrbeti zase – ne pričakovati, da se bo menjala država in vse okoli tebe, to je inteligenca; INTELIGENCA in PAMET pa sta nekaj različnega: pamet je človeška, na razumski ravni, na podlagi znanja, kar smo se naučili v šoli, torej sposobnost delati z umom. Stopnja inteligence pa je pogojena s stopnjo povezanosti z naravnimi in višjimi silami. Absolutno inteligentna je narava, če se uspemo povezati s temi silami in če imamo še pamet, da znamo to interpretirati – pa smo zmagali! Življenjska inteligenca ti omogoča, da izrabiš sile, ki te podpirajo. Castaneda je to poimenoval SILA NAMERE – če greš z njo, greš daleč, če greš proti njej, te lomi.

Čemu se zdaj najbolj posvečate?

Moj motiv, gonilna sila mojega delovanja je ozaveščati ljudi v to smer, da je svet točno takšen, kot smo si ga naredili, da se nam vsem dogaja, kot smo delovali tudi v prejšnjem življenju, tudi naši predniki, da prevzamemo odgovornost, ne glede na to, ali se zatečemo k medicini ali naravnemu zdravljenju. Ko se ljudje zavedajo, bodo lahko bolje ravnali. Potem ni več potrebe, da igramo vloge žrtve, razlagamo, da je svet krivičen, da so drugi krivi za naše težave ... Že ta spoznanja pripeljejo do aha učinka – še vedno imam kakšne težave, vendar je lažje, ker vem, da sem sam prispeval in da imam moč spreminjati.

In vaše najbolj presenetljivo spoznanje v karieri?

Prav to, da smo sami odgovorni za to, kar se nam dogaja. Uporabil bom metaforo vlaka. Ob rojstvu smo sedli na vlak, ki nas vozi skozi življenje, in na njem imamo svobodo izbire glede tega, v kakšnem odnosu smo z ljudmi, ki se vozijo z nami: ali bomo prevzeli odgovornost, ali bomo delovali optimistično ali nasprotno. Tu imamo možnost svobodne izbire – za vlak pa smo se odločili že prej oziroma je bil pripravljen za nas glede na to, kako smo delovali v preteklosti. To ljudje zelo težko sprejmejo, ker bi radi 'zamenjali' vlak, ne da bi 'menjali' sebe. Šele ko pride do bolezni, ko je dovolj hudo, so pripravljeni narediti več. To je kot z vojnami pri državah: Na koncu se bomo vedno pogovarjali, zakaj se ne bi začeli kar zdaj!

Tekst: Tadeja Zupan Arsov
Fotografije: Borut Peterlin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri