Emocionalna inteligentnost pri otrocih • Osebna rast • Sensa.si

Sensa

V slovenske šole počasi pronicajo dejavnosti za učence, ki se navezujejo na emocionalno inteligentnost in spoznavanje sebe. Osebno menim, da je šola postala vse preveč storilnostno naravnana, od otrok terja preveč različnih znanj in sposobnosti, poudarja uspešnost, pozabila pa je na otroka samega in njegovo osebnost.

Tako šole same sebi nalagajo delo: najprej pozabijo na otrokov aspekt psihičnega bitja, ki ima občutke, mišljenje in težave socialne narave, nato pa težavo rešujejo kurativno, in sicer s šolsko svetovalno službo in različnimi strokovnjaki, kompetentnimi za omenjeno področje.

Ker sem sama zagovornica emocionalne inteligentnosti in poglabljanja vase, sem se delavnic in dela z otroki lotila tudi jaz. Ko sem jih pripravljala, sem bila malo skeptična, ali so otroci sploh sposobni malo bolj poglobljeno in skoncentrirano razmišljati o sebi. In ali sploh razmišljajo o sebi? Dekleta morda malo več, kaj pa fantje? Kaj imajo o sebi lepega povedati? Kaj pri sebi cenijo, spoštujejo? Moj namen je bil približati jim njihov svet, da se ga začnejo zavedati in ga upoštevati.

Najprej seveda niso vedeli, kaj bomo delali. Prek resničnih zgodb svojih vrstnikov so se morali vživeti vanje in razmišljati o nastopajočih, njihovih občutkih in ravnanjih. Iskali pa so tudi rešitve za nastale konfliktne situacije.

Najbolj so se jih dotaknile zgodbe, v katerih so se prepoznali. V dečku, ki ga sošolec fizično nadleguje, v deklici, ki si želi več pozornosti od družine, saj čuti, da se vsi posvečajo le njenemu mlajšemu bratcu, v drugi deklici, ki jo sošolke zasmehujejo zaradi oblačil, ki jih nosi, v fantu, ki si prijateljstvo kupuje na nenavaden način. Mnogo otrok se je v njih prepoznalo.

In kako neverjetno iskreni so bili pri odgovarjanju. Spet drugi so odgovarjali z družbeno zaželenimi odgovori, nekakšnimi naučenimi stavki, ki imajo dokaj malo skupnega z resničnim svetom in otroki, ki se zares znajdejo v težkih situacijah. Zanimivo se mi je zdelo, da so se znali otroci dobro vživeti v kožo nastopajočih. Znali so prepoznavati čustva drugih, čeprav se to v življenju tako redko spodbuja, pride pa še kako prav. Ravno tako znajo zelo dobro povedati, kako bi se oni počutili, če bi se znašli v takšni situaciji.

Najbolj pa sta me presenetili njihova kreativnost pri iskanju rešitev za nastale konfliktne situacije in iskrenost, saj so povedali, da včasih otroci sami lažje in bolje rešijo konflikte med sabo, kot pa to stori odrasla oseba: učitelj, šolska svetovalna delavka ali celo ravnatelj. Povedali pa so tudi, da se velikokrat brigajo le zase in da se jih težave drugih ne tičejo. Raje jih ignorirajo, kot pa si med seboj pomagajo. Kako daleč smo se odmaknili od miselnosti, ki spodbuja medsebojno sodelovanje in pomoč in kako otroci odraščajo v času egoističnega razmišljanja, kjer dostikrat vlada misel: če se stvar ne dogaja meni, se ne dogaja.

Od otrok sem se veliko naučila, veliko novih vprašanj in misli so mi prebudili. Kako smo si ljudje, ne glede na starost, v občutkih podobni, kako nas iste stvari motijo, bolijo in prizadenejo, če so storjene nam. In kako premalo upoštevamo ta svoj notranji svet, ko iščemo rešitve v življenju le na razumski ravni. Tako kot otroci se tudi odrasli raje umaknemo ljudem in situacijam, ki se nam zdijo naporne in težko rešljive, namesto da bi zavihali rokave in jim pogumno pokazali zobe.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri