Dvom o partnerskem odnosu

4. 8. 2015
Deli
Dvom o partnerskem odnosu (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Dvom o partnerskem odnosu je misel, ki se najverjetneje poraja pri vsakem človeku, ki je v nekem partnerskem odnosu. Pri nekaterih bolj na začetku zveze, ko odnos sploh še ni odnos, ampak zaljubljenost, pri drugih v zreli zvezi – lahko je ta misel le utrinek, ki se pojavlja občasno, ali pa je stalno prisotna.

Dvom - misel, ki se poraja vsakemu

Dvomov o partnerskem odnosu je danes več kot nekoč, saj je bila včasih poroka neke vrste čustveno in materialno zagotovilo, da mož in žena ostaneta skupaj za vse življenje, ne glede na kakovost odnosa. In starejši ljudje še danes radi rečejo, da je v zakonu treba marsikaj potrpeti; mnogokrat prinese več slabega in gorja kot pa dobrega.

Danes je med mladimi tega dvoma zelo veliko, deloma tudi zato, ker je porok manj. Te so sad odločitve, da bosta dva, ki se poročita, naredila vse, kar je v njuni moči, da bosta srečna v zakonu ali z drugimi besedami; da jima v zakonu uspe.

Poroka daje varnost in je obljuba sebi in drugemu, da sta resna v svojih namerah in željah. Po drugi strani pa je tveganje pri ljudeh, ki se ne poročajo, a so v partnerskem odnosu, imajo skupaj otroke, posojila za avte, hišo ali stanovanje, večje. Tam je prisotnega več strahu pred prihodnostjo odnosa, saj je psihološka varnost manjša. Pravijo, da je biti ali ne biti poročen isto, da podpis na papirju ne spremeni ničesar, a vendar spremeni ogromno.

Izhodiščno razmišljanje igra pomembno vlogo

Kar malce strah vzbujajoče je tudi izhodiščno razmišljanje mladih in mladih odraslih, da se v njihovem odnosu zna zgoditi, da bodo šli čez nekaj let, na primer deset, narazen.

Njihovi argumenti in razmišljanja so sledeča: polovico mojih prijateljev je že ločenih, to se lahko zgodi tudi meni, ne vem, kaj bo prihodnost prinesla, ali sploh sva za skupaj, kaj če me zanese k drugi ženski ali moškemu, kaj če me partner prevara, že zdaj se prepirava, kam bo to peljalo v naslednjih letih.

Začeli so razmišljati narobe. Morda bi se morali vprašati, kaj vse bom naredil, da bom, bo in bova srečna v partnerskem odnosu, kaj partnerju lahko nudim, dam, zagotovim, kaj od njega pričakujem in si želim, kaj in koliko ter koliko časa sem pripravljen tvegati za partnerski odnos.

S tega stališča je odnos bolj svetel.

Ko dvomimo o sebi ...

Osebi, ki dvomi o sebi, je na neki način zelo hudo. Ker dvomi o sebi, drugemu ne more zagotoviti varnosti, ne zaupa drugemu in mu mnogokrat pripisuje podoben način razmišljanja, kot ga ima sama; se pravi, da tudi tista druga oseba dvomi o sebi, njem in o odnosu.

Tudi če mu drugi zagotavlja, da tako ne čuti in ne razmišlja, je obremenjen z informacijo in čustvi, ki mu jih je partner razkril. Ta strah se nato tiho naseli med njiju kot slepi spremljevalec. Natančneje, gre za strah pred tem, da bo oseba ostala sama, da bo odnosa konec, da ni poti nazaj.

Če partnerja ne spregovorita odkrito o teh strahovih in raziščeta, od kod in zakaj prihajajo v njun odnos, se odnos lahko hitro sprevrže v bitke obtoževanj, prepirov, tišine, solza.

In zopet: na tem mestu je treba ponovno prevrednotiti njun odnos: kje sta se znašla zdaj, v krizi, kaj bosta naredila, kako zdaj dojemata sebe in drug drugega. Če dvomi ostajajo prikriti, se začnejo vztrajno zajedati v posameznika in odnos, ki drvi navzdol.

Po drugi strani pa je dvom priložnost, da se iz odnosa razvije nekaj lepega, ko partnerja dvom enkrat predelata in premostita.

Daje jima možnost, da v sebi, odnosu najdeta vrline, ki jima bodo dajale neko vrsto zagotovil, da je v odnosu zdaj varno, da lahko drug do drugega postaneta iskrena, pa tudi pristna.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez