Dr. Vesna Godina o ljubezni - Osebna rast - Sensa.si

Dr. Vesna Godina o ljubezni

Nekoč se je človek spraševal, kdo je, od kod prihaja in kam gre, danes pa se (večinoma) sprašujemo o ljubezni. Kaj hočem od ljubezni?

15. 7. 2014

Kaj je ljubezen in zakaj mi povzroča toliko težav? Katero vrsto ljubezni doživljam? Je to 'prava' ljubezen? Kako naj (p)ostanem njegova fatalka? Kaj se je zgodilo z ljubezenskimi odnosi v potrošniški družbi? Samo še shujšam, si kupim kremo proti gubam in najvišje pete ... in bo moj?

T o so vprašanja in tu so odgovori, ki smo jih (končno) dobile na jesenskem Sensa vikendu v Portorožu. Po predavanju dr. Vesne Godina, ki je ena redkih znanstvenic, ki je občinstvo dobesedno sposobna prikovati na stole za več ur, je v predavalnici zavladala dolga tišina in tudi ve, drage bralke, boste verjetno potrebovale nekaj časa, da jih prebavite.

Pri branju ne preskakujte odstavkov, ker vam sicer ne bo nič logično. "Na koncu se bo vse sestavilo," nam je obljubila dr. Godina in držala obljubo. In ko se vse sestavi, lahko nastopi samo – olajšanje!

Čas pred prihodom potrošniškega kapitalizma

Zgodbo o ljubezni bo treba začeti na začetku in to je s prihodom Slovanov na naše današnje ozemlje. Slovani so namreč naše dominantno kulturno jedro. To je bila eligitarna družba brez kralja in o vsem se je z veliko prepiranja odločalo na veči. V družbi je veljalo načelo samooskrbe, tisti, ki so dobro delali, pa so skrbeli tudi za tiste, ki niso nič ali pa slabo delali. Če se sprašujete, zakaj ni danes glede tega nič drugega, je odgovor kot na dlani.

Ob nastopu fevdalizma se je pri nas uveljavil čisto poseben tip politične ureditve. Drugje v Evropi je bil pogoj za ohranitev fevda lojalnost kralju, pri nas pa je frankovski kralj zaradi nezanimanja za našo zemljo fevde razdelil v trajno last. To je pomenilo absolutno avtonomijo fevdalnih gospostev in pravila posameznih fevdalcev so bila na posameznem ozemlju vrhovni zakon.

Kot temeljna preživetvena enota se je oblikovalo gospodinjstvo, ki je bilo sestavljeno iz sorodnikov in nesorodnikov. Skupina ljudi znotraj te enote je poskušala preživeti, kot je vedela in znala. Domačija je temeljila na delitvi dela, po spolu so to moška in ženska dela, to pa seveda pomeni, da osnovna logika poroke ni bila ljubezen, temveč preživetje. Ljubezen v preteklosti v nobeni družbi ni imela osrednjega statusa, ki ga ima zdaj, in nekatere družbe te vrednote še vedno ne poznajo.

Ljubezen je zgolj kulturna definicija, t. i. izmislek, ki ga človek pije z materinim mlekom in zato postane del njegovega telesnega ustroja.

V potrošniški družbi ljubezen postane trg

Ko je pred dobrimi dvajsetimi leti tudi za Slovence nastopil potrošniški kapitalizem, se je marsikaj spremenilo. To je znanstveno voden sistem, ki trži resnične in neresnične človeške potrebe. Ko je v toku zgodovine dokončno zmanjkalo klasičnih, realnih trgov, so ekonomisti začeli tržiti človekovo zasebno sfero.

Danes največji trg je naša konstitutivna nezmožnost, da bi v zasebnem življenju prišli do zadovoljitve. Trgi, kot so zdravje, seks, lepota in odnosi, pa so seveda neskončni. A da bi vse našteto postalo trg, mora najprej postati vrednota.

Pri Slovencih je to konkretno pomenilo, da mora ljubezen kot vrednota zamenjati poljedelstvo! To je bilo vedno preživetvena strategija Slovencev, na to kaže tudi na tem področju izjemno razdelano besedišče, medtem ko je za ljubezen in seks skoraj neobstoječe. Mi rečemo "Rad te imam," a to je generalni pojem za vse oblike ugodja.

Ta lingvistična posebnost pri Slovencih ljubezen umešča v področje uporabljanja. Za spolovila imamo poljedelske ali funkcionalne izraze, kot sta češpljica in lulček. A če že lahko vzgojimo popoln korenček, ni popolne zadovoljitve, ko gre za ljubezen. Noben človek nas namreč ne more popolnoma osrečiti. Ni pomembno, kako dobro juho bomo skuhale, ker bo tista od njegove mame še vedno boljša. Če ob sebi nimamo duše dvojčice, s katero bi bili na isti frekvenci, pa je itak vse brez zveze. Pa je res?

Ampak ne, ljudje beremo romane ...

In filmi se vedno končajo, ko si onadva rečeta DA. Bolj kot se trudimo biti srečni v ljubezni, manj smo zares srečni, ker je to tako narejeno. Če bi bili srečni, bi se ta trg zaprl, to pa ni v interesu kapitala. V potrošniški družbi to, da nimamo srečne ljubezni, ni stvar zasebnega življenja, temveč trga. Bojimo se, da ne bi dosegli popolne ljubezni, ker smo bili naučeni, da je to bistvo našega življenja. Da se nas to ne bi prijelo, bi morali biti hude civilizacijske napake.

In ker so takšne napake redke, mi vsakodnevno naša zasebna življenja merimo s tistimi iz revij in ob tem nujno ugotovimo, da je naše življenje daleč od idealnega. Danes ti družba odpusti, če koga okradeš, ne pa, če se nisi osebno realiziral. Žal so standardi osebne realizacije postavljeni tako visoko, da so nedosegljivi. A dobri potrošniki so samo nesrečni ljudje ...

Posledice nezadovoljstva

Ker ne najdemo 'prave' ljubezni, gremo iz sto zvez, ki so čisto v redu, in potem na smrtni postelji razmišljamo o svojem neizpolnjenem življenju. Rešitev je, da se malo ustavimo in vprašamo: "Če bi vedeli, da nam nikoli ne bo nihče bližje, bi ga še vedno zapustili?"

Ljudje smo v resnici v znosnih zvezah, ki postanejo neznosne, ko jih merimo z nedosegljivimi standardi. In tako je namen finančnih lobijev dosežen. Misliš, da boš srečna, če ti bodo vzeli ven eno rebro in nategnili kožo. Ti bistveno bolj ženski trgi so jedro naše nesreče.

Živimo v družbi, ki je ljubezen definirala tako, da je s stališča posameznika to nemogoč projekt. Naše stare mame so bile v zakonih bolj srečne, a svoje sreče niso merile s tržnimi standardi. In zdaj imamo vse: kreme proti gubam in celulitu, na metre knjig za samopomoč, stanovanje v središču Ljubljane ... prave ljubezni pa še vedno ni na vidiku. In vse je začaran krog: namesto da bi se ukvarjali z javnim, premlevamo zasebno. Dvakrat nič za vladajoče. A da bi razumeli, kako ven iz tega sr....., moramo najprej razumeti, kaj ljubezen kot struktura sploh je.

Struktura ljubezni

Da bi to razumeli, moramo začeti pri novorojenčkih. Vsi otroci ne glede na narodnost se rodijo nevrofiziološko nedodelani, torej v stanju, v katerem ne morejo preživeti sami in zato eno leto potrebujejo drugo telo, ki zanje opravlja določene funkcije. Ljudje smo edini primati, ki veliko prezgodaj rodimo otroke, izgrajevanje manjkajočega pa poteka v natančno strukturiranem socialnem in kulturnem okolju. To je tudi en od razlogov, zakaj kulturo nosimo v telesu.

Mesto varnosti, vednosti in ugodja je za novorojenčka žensko telo. Otrok je podrejen, mati nadrejena in na tej primarni matrici se definira odnos ljubezni.

Mali pride in se dere. Mi poskušamo ugotoviti, zakaj se dere. Potem on dobi dojko, torej hrano IN ugodje. Ko ga čistimo, ga tudi seksualno stimuliramo. Otrok poveže potrebo in ugodje in že pred drugim mesecem preide od potrebe k zahtevi. Pri dretju ne vztraja več zaradi uporabne vrednosti, temveč zaradi ugodja. In v tem je nekaj, kar je za razumevanje ljubezenskega življenja bistveno: je ugodje, nato odsotnost ugodja, pa spet ugodje in tako dalje.

Otrok hitro ugotovi, da bo ugodje prišlo prej, če bo delal težave. Ve pa še nekaj, in sicer, da se ugodje vrne. Od tu vztrajanje v popolnoma nemogočih, patoloških zvezah. Čakanje na ugodje je temeljna matrica ljubezenskega življenja.

Predmet zahteve je ljubezen

Logike ljubezni tako nikoli ne moremo več ločiti od prvotne matrice: mama je imela monopol nad ljubeznijo. Odrasli moški rečejo, da jim je ženska dala (ali pa ne). Kako zdaj moški bere, če mu ženska nekajkrat zapored ne da? Kot da ga nima rada! Otrok tok ugodja, ki sledi dretju, bere kot tok ljubezni. Predmet zahteve je v resnici ljubezen.

Oseba, ki daje, ljubi, oseba, ki prejema, je ljubljena. Ugodje je tako tudi sredstvo za manipulacijo, ki jo vede ali nevede uporabljamo vsi. Ljubezen pomeni, da mi je nekdo nadrejen: on je mesto vednosti, varnosti in ugodja, in mi vse to občasno (!) daje.

To je pa že drugi izvor ženske moči, ker me odločamo, kdaj damo in kdaj ne. Matrica, kako beremo ljubezen, je ta ista matrica, ki izvira iz nege. Objekt nege, ki je ženska, je nadrejen otroku, ki je ženska ali moški.

Tudi moški so bili nekoč otroci

Mama je ukazovala in on je delal tisto, kar je hotela. Kaj torej moški hoče? Moški hoče mamo. In bolj kot je ženska podobna materi, bolj je zanj fatalna. Moški ljubijo ženske, ki njih ne ljubijo, ker gre za asimetrično porazdelitev moči. On izvaja določene strategije, da bi dobil ugodje, te strategije pa so infantilne. V psihoanalizi se ta odnos označuje kot 'stopitev v željo' velikega drugega, otrok pa za 'stopitev v željo' pričakuje nagrado. Hočemo ljubezen, ker smo bili vsi enkrat otroci.

Moški nočejo enakopravnosti, hočejo pa nagrado v zameno, da nam pustijo vladati. Večino ljubezenskih odnosov zato uničimo ženske – ne s slabimi nameni, a to rezultata nič ne spremeni. A dokler bomo še vedno brale priročnik, namesto da bi poslušale stare mame, se ljubezenskim odnosom slabo piše.

Tudi deklice so bile dojene

In kaj zdaj to pomeni? Naš prvi veliki drugi je bila mama, kar pomeni, da je bil odnos med punčko in mamo homoseksualen. Problem se zaostri, ker smo bile naučene, da se moramo zaljubiti v moškega. Beremo njegove želje in postanemo to, kar hoče on. Tu pa naredimo največjo napako, ker uničimo matrico, da bi nas on lahko ljubil.

V sferi javnega so bile nekoč ženske podrejene moškim, a tu ni šlo za ljubezen. Moški naše podrejenosti v zasebnem življenju ne more brati kot ljubezen. Podrediti se pomeni postati podaljšek njegove želje. Na zasebnem področju smo vedno vladale ženske in ženske vladamo prek falusa.

Obstaja organ, prek katerega mi vladamo, in to ni parlament. Gospod minister si ne upa narediti nič, kar ne bi bilo všeč njegovi ženi, ker bo sicer ostal 'na suhem'. Moški pač ljubijo samo tiste ženske, ki samo včasih podpirajo tri vogale v hiši in ki samo včasih spečejo pecivo.

Vendar tudi me hočemo biti ljubljene

Se pravi, da mora biti neko področje, v katerem se me lahko podredimo, saj je podrejenost sinonim za ljubljenost. Prej je on hodil ven in nosil domov denar, ti pa si ga občasno pripustila k sebi. Zdaj pa smo vse uničili, ker v zvezi nimamo več področij, v katerih smo ženske podrejene in v katerih dominirajo moški. To družbeno rešitev so uničile feministke.

Če moškim ne pustimo več, da menjajo žarnice, potem ne moremo pričakovati, da bomo ljubljene. Vendar moramo tudi sprejeti njihov način, ki nam mogoče ne bo všeč. A ker smo nadrejene, si lahko same izberemo področje, na katerem se bomo pod­redile.

Problem je, da danes iščemo duše dvojčice, to pa je zgrešeno in narcistično – zakaj bi ljubili nekoga, ki je kot mi? Ljubimo lahko samo drugačnost. A žal imamo zelo visoko dozo tolerance do oblasti, do politikov in patoloških šefov, do ljubljenih oseb pa smo izredno strogi.

Ljubezen je za odrasle

Med tretjim in šestim letom mora otrok preiti iz registra 'ker je fino' v register 'ker je prav'. In če tega prehoda ni, kot odrasli nismo zmožni ljubiti. Ljubezen je aktivnost odraslosti. Mama je 'fajn', oče je 'prav'. Iz podrejenosti mami otrok napreduje v podrejenost očetu. Noben otrok ne more odrasti brez očetove kulture. Punčke morajo zatreti svojo infantilno seksualno matrico, ker ta vodi v ženske postelje. Vedno se je pri mladi deklici zatrla seksualnost. Deklica to plača z deseksualizacijo, kar je dokaz njene heteroseksualnosti. A ženske je vseeno treba spraviti v moške postelje, da bi se narava lahko nadaljevala ...

Kako ženske izbiramo moške

Včasih so imeli moški status, ki je bil ženskam nedosegljiv in ženske so si jih zato želele. Jaz dam tebi socialni status, ti meni seks. A ta možnost predpostavlja, da so določeni socialni statusi ženskam nedostopni. Zdaj moškega v tem smislu ne potrebuješ več, saj si lahko tudi predsednica vlade.

Drugi kriterij, po katerih izbiramo moške, je podobnost z našim očetom. To pa zato, ker smo ljubile mamo. Ker je mati prepovedana, se ljubezensko nagnjenje pretoči v identifikacijo, ki je socialno funkcionalna.

Mama je izbrala očeta, jaz izberem očeta. In tu je še tretja matrica, po kateri izberemo moškega, ki nas spominja na mamo. To je tudi edini odrasli izhod. Fatalni moški je za nas tisti, ki nas spominja na mamo. Več mame dobimo, bolj je za nas ta oseba fatalna. Ženska hoče nekoga, ki jo bo pobožal, in v tem ni nič drugačna od moškega.

V ljubezenskem odnosu smo vsi obsojeni, da obdržimo preostanek mame in da toleriramo razliko. Če to vemo, nimamo razloga, da v nedogled zamenjujemo partnerje. Da dobiš, kar hočeš, moraš kupiti tudi tisto, česar nočeš. Materina ljubezen je brezpogojna, očetova pogojna in vsi imamo ti dve logiki. Prave ljubezni torej ni. Kar koli imamo, vse je napačna ljubezen, a tudi napačna ljubezen je še vedno ljubezen.

Končno, svoboda!

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri