Oglejmo si to pot in njene ustrezne metode nekoliko bolj natančno. Pot, na kateri se prevladujoče uporablja sposobnost buddhija, je, kakor smo ravnokar rekli, pot metafizika. To je pot filozofa. On se obrača navzven in skuša odkriti Jaz s potapljanjem v globine svoje lastne narave.
Vedoč, da se Jaz nahaja v njem, skuša odstraniti oblačilo za oblačilom, ovoj za ovojem, in s procesom odstranjevanja doseči veličastje nezastrtega Jaza. Da bi to lahko začel, se mora odreči konkretnemu mišljenju in prebivati med abstrakcijami. Njegova metoda mora biti nato neutrudna, podaljšana, potrpežljiva meditacija.
Nič drugega ne bo služilo njegovemu cilju; neutrudno, prizadevno mišljenje, s katerim se dvigne iz konkretnih v abstraktna področja uma; in nadaljnje neutrudno, prizadevno mišljenje, s katerim se iz abstraktnega področja uma dvigne v področje buddhija, kjer občuti združenost; in spet nadaljnje neutrudno mišljenje, s katerim se vzpenja še naprej, dokler se buddhi nekako ne odpre v atmo, dokler ne zagleda Jaz v vsem njegovem sijaju, le v plasti atmične materije, ovoju atme v objavljenem peternem svetu.
Vzdolž te težavne in neutrudne poti je potrebno najti Jaz preko Jaza. Takšen človek mora povsem prezreti Ne-Jaz. On mora zapreti svoje čute za zunanji svet. Svet se ga ne sme več dotakniti. Čuti morajo biti zaprti za vse vibracije, ki prihajajo od zunaj, in postati mora gluh, slep, za vsa zapeljevanja materije, za vse raznolikosti predmetov, ki tvorijo vesolje Ne-jaza. Dokler ne bo dovolj močan, da bi se zaprl za zunanje spodbude ali zapeljevanja, mu bo pomagala odmaknjenost.
Kontemplativni redovi rimo-katoliške cerkve ponujajo dobro okolje za to pot. Ti izločijo zunanji svet, tako zelo kot je to le mogoče. Ta je kača, skušnjava, ovira. S stalnim odvračanjem od sveta mora jogi osredotočiti svoje mišljenje, svojo pozornost, na Jaz. Zato so za tiste, ki so izbrali to pot, tako-imenovani siddhiji neposredne ovire in ne pomagala.
Vendar pa je trditev, ki jo lahko tako pogosto slišimo, da so siddhiji stvari, katerim se je potrebno izogniti, precej bolj daljnosežna kot so si to sposobni predstavljati nekateri od naših sodobnih teozofov. Ti pravijo, da se je potrebno siddhijem izogniti, a pozabljajo, da se Indijec, ki to govori, obenem izogiba tudi uporabi fizičnih čutov. On zapre fizična očesa in ušesa kot ovire.
Nekateri teozofi pa pozivajo k izogibanju rabe astralnih in mentalnih čutov, ne nasprotujejo pa svobodni uporabo fizičnih čutov in niti ne pomislijo na to, da so ti ovire. Zakaj ne? Če so čuti ovire v svojih finejših oblikah, potem so ovire tudi v svojih bolj grobih manifestacijah. Za človeka, ki naj bi poiskal Jaz z Jazom je vsak čut ovira in zapreka, zato ni ne logično ne razumno obsojati le subtilnejše čute in pri tem pozabljati na skušnjave fizičnih čutov, ki niso nič manjše ovire od drugih.
Za človeka, ki skuša razumeti vesolje, v katerem se nahaja, takšne delitve ne obstajajo. Pri iskanju Jaza preko Jaza je vse, kar ni Jaz, ovira. Vaše oči, ušesa, vsaka stvar, ki vzpostavlja stik z zunanjim svetom, je prav toliko ovira kot so to subtilnejše oblike teh istih čutov, ki vzpostavljajo stik s subtilnejšima svetovoma materije, ki ju imenujete astralni in mentalni. Ta pretiran strah pred siddhiji je le prehoden odziv, ki ne temelji na razumevanju, ampak na pomanjkanju razumevanja.
Pri iskanju Jaza z odvračanjem od Ne-Jaza so ovire torej vsi čuti, najsi jih imenujete siddhiji ali ne. Človek, ki išče Jaz preko Jaza mora nujno imeti svojstvo, ki se imenuje “vera”, v smislu, v katerem sem ga opredelila prej - globokega, silovitega prepričanja, ki ga ne more nič pretresti, o realnosti Jaza znotraj vas. To je edina stvar, ki si zasluži to spoštovano ime vera.
Resnično je onstran razuma, kajti realnosti Jaza ni mogoče spoznati s pomočjo razuma. Resnično ne temelji na argumentu, kajti Jaza ni mogoče odkriti s pomočjo razmišljanja. Za hojo po tej poti sta zato potrebna pričevanje Jaza znotraj vas o svoji vzvišeni realnosti in to neomajno prepričanje, ki je shraddha. Nujno je zato, ker bi bil ob težavah iskanja Jaza brez nje človekov um neuspešen, človekov pogum pa bi se omajal, človekova vztrajnost zlomila.
Le to nedvoumno prepričanje, da Jaz obstaja, je edino, ki lahko tolaži romarja v temi, ki se zgrne nadenj, v praznini, ki jo mora prečkati, preden lahko - potem ko zavrže življenje nižjega bitja - uresniči življenje višjega. Ta nedvoumna vera je za jogija, ki hodi po tej poti, to, kar sta za jogija, ki hodi po drugi poti, izkušnja in znanje.
se nadaljuje ...
Annie Besant, Narava joge
Skrajšano in posodobljeno besedilo, prirejeno za študente Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani ob predavanju Tran-Thi-Kim-Dieu The Yoga of Theosophy
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Predhodni članek: Metode joge
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
