Da ne boste žalostni za praznike

25. 12. 2014
Deli
Da ne boste žalostni za praznike (foto: Shutterstock)
Shutterstock

V božičnem vzdušju, po katerem ljudje hrepenijo, in ki odmeva v vseh božičnih pesmih sveta, se skriva velika resnica o sanjah našega življenja. In o tem, kar nas preganja, kadar smo nesrečni ob praznikih.

Od kod v nas hrepenenje po blaženosti, če ta ne obstaja? Ali lahko sanjamo o tem, česar ni? Katera sila ustvarja nemir in nam prišepetava, da obstaja razkošno življenje? Kako je mogoče, da v naših predstavah, od verstev do umetnosti, že tisočletja prepevamo, slikamo, plešemo o vsem, kar tako redki dosežejo ... ali tožimo nad bolečino pomanjkanja, kot da bi točno vedeli, za čim žalujemo?

Želja po vsem, kar slutimo, da je mogoče, je neumrljiva. Mislim, da sem z njo rodimo. Preganja nas dan in noč kot omamna mora, ki boli in hkrati rešuje. Rešuje nas vdaje, obupa, brezbrižnega drsenja v duhovno smrt. Hrepenenje je hrana za dušo, ki hoče preživeti, obenem pa je njena sestradanost. Brez česa ne morem živeti in čemu čutim, da se odpovedujem?

To je vprašanje, ki nekatere boli, ko gledajo v božične okraske, v lučke, v sneg, ki jim naletava v solzne oči. Ko te stisne božična sanja, pogledaš otroka, ki gleda v lučke, in vidiš, kako otrok zmore zaupanje. Verjame, da je nekje tisti, ki ga bo uslišal.

Govorim o otroku, kakršnih je danes malo: o ljubljenem otroku, ki mu raztreseni, vase zagledani ali pohlepni odrasli niso vzeli otroštva. Tak otrok, ki piše pisemce Božičku oziroma vsemogočnemu liku, v katerega verjame, verjame v ljubeče dobro, ki ga posluša in usliši. Verjame, da moraš dobiti, kar ti pripada, ker srčna želja ne more biti prezrta. Obilja ne zmanjka, mogoče je obdarovati celi svet in za željo, ki ti kipi iz srca, nekdo gotovo poskrbi. Ali ni vsakdo od nas kot otrok vsaj za hip zmogel te vere?

V otroški izročenosti upanju ni verske vsebine, gre za občečloveško sanjo o uresničenju naše pravice do hrepenenja brez cenzure, samozatajevanja, vdaje v izkušnje, ki naj bi dokazovale, da nas svet zavrača, podcenjuje, prezira, zanemarja. Odrasli pa pogosto verjamejo, da nima smisla gojiti svojih želja, saj ni nikogar, ki bi jih lahko uslišal. A ker otrok v njih še vedno veruje, se ne morejo pomiriti.

Čeprav smo odrasli, nam pomaga, da vsaj enkrat na leto napišemo svoje pismo Božičku. Lahko ga vržemo v nabiralnik neba, kjer postane naša srečna zvezda. Naj sveti na naše iskanje, naj nam pomaga do gotovosti v temi in osamljenosti iskanja, če je predolgo. Vesel božič!

Alenka Rebula