Človeško srce kliče po ljubezni

19. 10. 2016
Deli
Ljubezen ...

Vse človekovo prizadevanje, vsi napori, ves napredek, filozofija, umetnost in znanost so pravzaprav hlepenje po naklonjenosti, hrepenenje po ljubezni, je prepričana pisateljica Viktorija Kos, ki nas v svojem prvencu vzpodbuja k spoznavanju sebe in nam vliva poguma, da zaživimo srečno, kot zavestna, ljubeča bitja.

Od uvidov do znanja

Željo po razumevanju stvari in spoznanju Resnice je Viktorija v sebi začutila že zgodaj. Dobro pozna boleč občutek notranje praznine, ki se je pojavil že v zgodnji mladosti, pa tudi nemir in nezadovoljstvo, ki sta s časom v njej postajala vse večja in jo gnala k iskanju odgovorov, da bi potešila neustavljivo hrepenenje njene duše po resnični ljubezni.

Že kot majhna je čutila, da obstaja neka višja moč, sila, Bog. Vzgojena je bila v krščanstvu in dejstvo, da smo ljudje duhovna bitja, ji ni bilo tuje. V najstniških letih, ko se je začela jasneje zavedati same sebe in opazovati svet, pa so se ji zastavljala vprašanja, kdo pravzaprav je in kaj dela v tem čudnem svetu. Je človek, ki mora najprej razumeti, šele potem se lahko poda na pot. Zavedanje njenih slabosti, stanja nepopolnosti, v katerem smo ljudje, je bilo zelo močno. Prizadevala si je postati dober človek. Njeno srce je močno hrepenelo po doživetju resnične ljubezni. Hotela je priti stvarem do dna, jih v polnosti razumeti. V sebi je čutila silno moč, ki jo je vodila.

Razumevanje in smisel človeškega bivanja je najprej iskala v psihološki in duhovni literaturi, študirala je zahodno in indijsko filozofijo, proučevala kozmologijo arhaičnih ljudstev in spise številnih modrecev, mistikov: " Čutila sem, da moram poiskati odgovore, razrešiti veliko uganko življenja, sicer ne bom našla notranjega miru, zato sem se odločila za študij teologije, ki mi je prinesel širok vpogled v filozofijo – še posebej so me pritegnili grška, eksistencializem in indijska filozofija –, svetovne religije, psihologijo, duhovne mislece idr.

Grška filozofija (Pitagora, Sokrat, Platon idr.) je v bistvu mistika in se zelo razlikuje od poznejše evropske filozofije, ki je postala zelo teoretična in je izgubila stik z življenjem," pravi. Še posebej močan vpliv nanjo pa je imela indijska filozofija, njeni duhovni spisi, kultura in glasba: "Indijski modreci so natančno, znanstveno proučili človeka – njegovo telo, um in dušo ali zavest in vse, kar obstaja. Zahodna misel je bila zame preozka in večkrat preveč mračna – moja narava me žene v prostranost, svobodo in radost bivanja –, in mi ni dala odgovorov, ki sem jih iskala. Odkrila sem, da je podobnost med grško in indijsko mislijo velika. Deželi sta bili v starem veku tesno povezani. Indijci imajo zelo natančna etična načela glede socialnega življenja, so izjemno srčni, globoki in gostoljubni, iz njihovih filozofskih in duhovnih razlag človeka in stvarstva pa veje duh brezmejne svobode, védenja in radosti. Življenje je zanje praznovanje."

Toda po vsem silnem branju in študiju se ji je začelo svitati, da v knjigah ne bo našla, kar je iskala, in polastila se je je še globlja tesnoba. Primorana se je bila prepustiti in slediti srcu.

"Ko sem proučila, kar me je zanimalo, mi to ni več zadostovalo. Hotela sem imeti lastno izkušnjo, želela sem doživeti ljubezen, blaženost, o kateri so govorili mistiki. V

Taittiriya Upanišadi je zapisano: 'Resnično, drugačen od uma, katerega bistvo je intelekt, je Jaz, ki sestoji iz blaženosti. Z njo je prežet.' Poleg telesa in uma ima človek dušo ali višji Jaz, ki je zastrt z mnogimi pokrivali, zato ne poznamo svoje resnične narave, ki je ljubezen, mir, védenje. Duša je čista zavest. Ne umre, niti se ne rodi. Je v nenehni ekstazi, blaženosti.'

Globoko notranje hrepenenje jo je gnalo v nadaljnje iskanje in po končanem študiju je začela meditirati – najprej sama, pozneje pa je v skupini vadila zen meditacijo.

"Po nekaj letih sem spoznala, da ne morem duhovno napredovati ne glede na to, kako močno se naprezam. Meditacija me je napolnila z mirom in počutila sem se prijetno, toda zavedala sem se, da potrebujem pomoč nekoga, ki ima resnično védenje. Želja po srečanju z njim je še z večjo močjo kot v mladosti privrela na dan. Jezus – kot duhovni lik – mi je bil že od nekdaj blizu, prav tako Buda in drugi veliki duhovi. Spraševala sem se, zakaj danes ni nobenega takšnega učitelja. Bila sem zelo previdna. Vsi t. i. duhovni učitelji, ki so se razbohotili predvsem v kapitalističnem svetu, so se mi zdeli dvomljivi. Bila sem izredno skeptična, nikomur nisem zaupala.

Glede na čas, v katerem živimo, mi je bilo nekako jasno, da je mogoče najti človeka, ki ima duhovno znanje v okolju, ki je sprejemljivo in dojemljivo za notranje védenje. V dobi, v kateri živimo, je takšno ozračje na Vzhodu. Slutila sem, da je možno takšno osebo najti le tam."

Kmalu nato je odšla na drugo potovanje v Indijo. Prvič jo je obiskala z možem Tonetom leta 2000 in si ogledala veliko kulturnih spomenikov in duhovnih središč, povezanih z meditacijo, med drugim tudi znamenito Bodh Gayo na severovzhodu Indije, kjer je Buda doživel razsvetljenje. Preden se je vrnila domov, je vedela, da se bo ponovno odpravila na pot na Vzhod.

Pot notranje svetlobe in zvoka

Čez dve leti je Viktorija ponovno odpotovala v Indijo. Kar se ji je zgodilo pred odhodom in na potovanju, je odločilno zaznamovalo njeno življenje. "Pred leti sem naletela na knjigo Pot mojstrov, ki opisuje mistično pot – meditacijo na notranjo svetlobo in zvok, ki so jo učili Pitagora, Rumi, Kabir in drugi modreci ali mistiki, ki so spoznali sami sebe in si pridobili resnično védenje. V starejših izdajah knjige je bila na prvi strani fotografija učitelja. Ko sem jo prvič odprla, sem najprej zagledala njegovo podobo. Misel, ki me je prešinila, je bila: Ta človek ni iz tega sveta. Njegov obraz je izžareval neizrekljiv mir, lepoto, ljubezen, milino in dostojanstvo. Bila sem kot začarana. Njegova podoba se mi je vtisnila globoko v srce. Vedela sem, da je učitelja možno srečati le v Indiji, kjer živi. Osupljivo je bilo, da sem tri tedne pred naslednjim potovanjem v Ljubljani naključno naletela na obvestilo o predavanju o tej meditaciji in bila uvedena vanjo."

Kaj je značilno za to pot?

"To je starodavna duhovna pot, ki govori o počelu notranjega Zvoka, o katerem govorijo vse duhovne tradicije – pitagorejci, krščanska, srednjeazijska, sufijska, indijska, budistična, taoistična tradicija in tudi prvotna ljudstva Afrike in Amerike omenjajo počelo Zvoka. Navsezadnje pa o njem govorijo kvantni fiziki in drugi znanstveniki. Veliki mistiki in duhovni učitelji, kot so Zaratustra, Pitagora, Buda, Lao Zi, Jezus, Shamsi Tabriz, Rumi, Kabir, Nanak, Sant Kirpal Singh in mnogi drugi razlagajo, da je notranji Zvok božanska Glasba, ki preveva celotno stvarstvo. Eden največjih indijskih mistikov in pesnikov, Kabir, pravi: 'Tam vse nebo prežeto je z Zvokom, Glasba sliši se, ne da bi kdo na strune igral.'

Zvok, ki ga omenjajo mistiki, je notranji in ne zunanji in je ustvarjalno počelo, ki je ustvarilo vse, kar obstaja. Med ravnijo čiste zavesti in grobe materije, ki jo poznamo, so brezštevilni svetovi. Eno počelo je, ki povezuje vse te svetove – počelo Zvoka. Kdor je odkril skrivnost notranjega Zvoka ali Glasbe, je odkril skrivnost življenja. Ta Zvok lahko slišimo v meditaciji, ko se nam odpre notranji sluh."

Vsi svetovi, tudi fizični, so torej prepojeni s subtilnim Zvokom?

"Da, notranji Zvok prevzema različne oblike, ko se spušča navzdol, v nižje svetove. Zvok je v mineralih, rastlinah, živalih in v nas samih. Vsako drevo, cvetlica, vse, kar obstaja, oddaja zvok, vibracijo, o čemer govorijo tudi znanstveniki. Materija je najnižja pojavna oblika zvoka. Vemo, da je glasba nadvse privlačna. V njej ne uživamo le ljudje, temveč tudi živali, na primer kobra je povsem uročena od zvoka flavte. Predstavljamo si lahko, kakšno moč in čar ima šele notranji, transcendentalen Zvok, ki je najvišja moč v tem stvarstvu. Iz njega izhaja vse. V indijski duhovni tradiciji ga imenujejo Nāda, v drugih kulturah pa so ga mistiki poimenovali z drugimi besedami.

V Indiji poznajo dve vrsti glasbe Anāhata Nāda, 'nezaigrani zvok' in āhata nāda, 'zaigrani zvok'. Āhata nāda nastane z udarcem, to je fizični zvok, medtem ko je Anāhata Nāda Zvok stvarstva, večni Zvok. Ta Zvok je povsem subtilen, poln eliksirja, sladkosti, njegovemu opoju se ni mogoče upreti. Veliki duhovni učitelj Nanak pravi: 'S potopitvijo v Naam (Zvok) razkrije se kozmična zavest. Kdor posluša Naam, je v stanju nenehne blaženosti.'

Izkustvo poslušanja notranjega Zvoka je na začetku res čudežno, toda ko vsak dan poslušamo Zvok v sebi, postane to nekaj povsem naravnega."

O skrivnostnem notranjem Zvoku je zapisano tudi v Esenskem evangeliju miru:

"Resnično vam povem, telo ni bilo ustvarjeno, le da diha, jé in misli, ampak tudi za to, da vstopi v Sveti Življenjski tok. Vaša ušesa niso bila ustvarjena le za poslušanje ljudi, ptičjega petja in glasbe padajočega dežja, ampak tudi zato, da poslušajo Sveti Zvočni tok. [...] Vstopite v Sveti tok, v Življenjski tok, v Zvok in Svetlobo, ki sta vas ustvarila, da boste prispeli v kraljestvo nebeškega Očeta in postali eno z Njim, kakor reka, ki se zlije v daljno morje. Več vam ne morem povedati, kajti Sveti tok vas bo odvedel na kraj, kjer ni besed in tudi sveti zvitki ne morejo zapisati tamkajšnjih skrivnosti."

Gavtama Buda pa pravi o Zvoku takole: »Z metodo božjega ušesa, ki je izčiščena in presega, kar je človeško, sliši tisti, ki je popoln, človeške in božje Zvoke, tiste, ki so daleč stran in te, ki so blizu."

Podobno nas k poslušanju notranjega Zvoka vabijo nekateri sufijski mistiki in nas nagovarjajo, naj odkrijemo zaklad, ki je v nas. »Res je. Eden največjih perzijskih mistikov in pesnikov Jalal al-Din Rumi nas v svojih čudovitih verzih nenehno bodri: 'Dvigni se nad mentalno raven, o pogumna duša, Glasbo poslušaj, ki prihaja od zgoraj.' Hafis pa pravi: 'Želim si, da bi lahko govoril kot božanska Glasba.'

Mistiki z Zahoda prav tako govorijo o Zvoku, ki so ga slišali v sebi. Terezija Avilska je zapisala: 'Zdi se mi, kot bi mi po glavi hrumelo več mogočnih slapov, drugič spet, kot da bi čivkala jata drobnih ptičev. To se ne godi v ušesih, temveč v gornjem delu glave, kjer je baje sedež višjega dela duše.' Frančišek Asiški opisuje, 'kako je nenadoma slišal nebeški Zvok, ki je zamajal cela nebesa, in videl bleščečo Svetlobo.'

Pitagora, o katerem smo se v šoli učili le to, da je bil matematik in filozof, ne pa o tem, da je bil predvsem velik mistik, prav tako razlaga počelo Zvoka, ki ga imenuje Glasba sfer. Jamblikus v življenjepisu Pitagore pravi, kako je govoril množicam, ki so v tišini presunjene poslušale, ko jim je razkrival izvor vesolja, vzrok vseh stvari, kaj je narava, Bog, kako nastane sneg, strela, potres, kakšni zakoni vodijo zvezde, da se premikajo, in o vseh drugih skritih stvareh. Razlagal je, kaj je Glasba sfer ali božja Glasba, in o zvoku, ki ga oddajajo planeti. Eden je notranji, subtilen, drugi pa je fizičen. Prvega slišimo s svojo dušo, drugega pa zaznavamo z ušesi. Učil je, kako glasba zdravi nemir v nas, um in vse telo. O Glasbi, ki ima posebno vrednost, pa je govoril le tistim, ki so se v tišini pripravljali postati učenci. Ta Glasba je zdravilo, ki človeka čisti, ga osvobodi vseh slabih nagnjenj uma, kot so žalost, jeza, pomilovanje, strah, nejevolja, poželenje, brezdelje, in vseh želja.

Preden je Pitagora sprejel učenca, se je pozanimal o tem, kakšen odnos ima do staršev in sorodnikov, kakšen je njegov govor, čemu se smeje, kdaj je tiho, s kom se druži, kaj počne v prostem času, kakšne želje ima, kaj mu povzroča veselje in žalost, kako obvladuje jezo in druge slabosti ter kaj jih povzroča."

Srečanje z učiteljem

Preden je Viktorija krenila na drugo potovanje v Indijo, je doumela, da je duhovna pot meditacije na notranjo svetlobo in zvok, na katero je stopila, to, kar je toliko časa iskala. Doživetja v meditaciji in tudi sicer so ji bila dovolj trden dokaz za to. Letalsko karto sta s Tonetom rezervirala že pol leta prej in želja, da gresta ponovno v deželo, ki jima je tako domača in ljuba, ni ugasnila.

"Po nekaj dneh najinega potovanja na jugu Indije sem po e-pošti prejela informacijo, da bo imel učitelj, ki uči meditacijo na notranjo svetlobo in zvok, predavanje v manjšem mestu ob vznožju Himalaje na severu Indije, od katerega sva bila oddaljena več kot dva tisoč kilometrov. Kljub najinim načrtom in veliki razdalji sva se odločila za pot na sever."

In sta šla. Razumu se je ta odločitev upirala in bilo je res nenavadno, da sta vozovnici za vlak dobila že naslednji dan, kljub neizmerni gneči, ki tam vlada v mesecu decembru. Očitno je bilo, da je usoda oziroma višja volja tako hotela. Po spletu neverjetnih naključij, ki so podrobno opisana tudi v enem od poglavij v knjigi, sta dva tedna preživela v ašramu z učiteljem.

Ko se je Viktorija bližala ašramu, se ji je zdelo, kot bi gledala film: "Imela sem občutek, da se to dogaja nekomu drugemu, ne meni. Še ped nekaj tedni je bilo srečanje z učiteljem zame povsem nepredstavljivo, zdaj pa se mi je zdelo vse to dogajanje nemogoče, neresnično. Bila sem močno vznemirjena in ob misli, da bo učitelj videl vse sebične misli in čustva, vso šaro v mojem umu, me je postalo sram.«

Za to, kar je doživela, ko jo je učitelj pogledal naravnost v oči, Viktorija težko najde besede.

"Čutila sem, kako se stapljam z njim. Mene ni bilo več. Bila sem povsem opita od ljubezni, eliksirja, ki se je stekal vame. Takrat sem vedela, da sem vse življenje čakala na ta trenutek. Zavedala sem se, da mi je bilo dano spoznati to, o čemer sem prej le brala v knjigah. Celotno učiteljevo bitje je prežeto z brezmejno ljubeznijo in svetlobo zavesti. Od tod njegova izjemna privlačnost, ki očara vsakogar, kogar sreča. Indijski učenjak in mistik Bhai Gurdas je to lepo povedal: 'Blesk neštetih draguljev in sijaj milijonov sonc in lun sta neznatna, ko ju primerjamo z bleščečo svetlobo njega, v katerem On biva.' Učitelj razprši temo neznanja v nas in nam pomaga vstopiti v svetlobo védenja. V svoji duhovni slepoti, ki je za nas postala normalno stanje, smo res v nezavidljivem položaju. Šele ko se prebudimo, ko začnemo živeti kot duša, lahko zares uživamo življenje.

Učiteljem, ki so spoznali sebe in so eno z najvišjim Bitjem, najvišjo Zavestjo živijo zelo preprosto in v javnosti niso znani, saj jim ni do slave ali zunanjega blišča. Imajo vse, na voljo jim je celotno stvarstvo. Videti so revni, v resnici pa so najbogatejši, saj imajo neskončno več, kot si um sploh lahko poželi.

Večkrat sem se spraševala, zakaj več ljudi ne stopi na pot spoznanja. Kot je videti, mora človek marsikaj pretrpeti, preden zahrepeni po osvoboditvi."

Viktorija in Tone sta v ašramu na povabilo učitelja ostala dva tedna. Vsak večer med šesto in sedmo uro, ko je sprejemal domačine, sta bila lahko navzoča tudi onadva in sta lahko zastavila kakršno koli vprašanje.

"Pred leti sem imela veliko vprašanj, na katera sem hotela dobiti odgovore, toda ko sem sedela pred učiteljem, je bila moja glava popolnoma prazna. Čutila sem globok mir, le občasno me je popadel strah pred njegovo veličino in močjo, ki jo je izžareval, ter sram pred mojim samovoljnim, domišljavim umom. Sedela sem pred njim v tišini in uživala. Bilo je čudovito, božansko biti pred obličjem moža, katerega bitje je prežemala neizrekljiva spokojnost, nezemska lepota, ljubezen in milina. Tega se ne da izraziti z besedami, temveč lahko človek le doživi."

Bivanje v ašramu je bilo za Viktorijo kot vrnitev v njen pravi dom. "Počutila sem se kot tavajoč popotnik, izgnanec, ki se je pritepel v rajsko zavetje. Želela sem si, da bi lahko za vedno ostala tam. Ko se je bližal dan odhoda, se mi je od bridkosti paralo srce. Edino, kar me je v tistem trenutku bodrilo, je bila misel na ponovno srečanje z njim. Hkrati pa sem se zavedala, da je vez z učiteljem ali najvišjo močjo notranja, na ravni duše, in lahko v njej uživam v meditaciji, je zapisala v svoji knjigi.

Preobrazba

Kako se lahko iz stanja nezavednja, v katerem smo, preobrazimo v zavestna bitja in spoznamo svojo pravo naravo?

"Živimo le na ravni telesa in uma, naš notranji Jaz, duša, pa spi. Nismo prebujeni, zato ne moremo zares uživati življenja. Zdaj je um tisti, ki vodi naše življenje, zato delujemo nezavedno. Ne vemo, kam gremo. Človeka lahko ponazorimo s prispodobo kočije. Kočija, voz, simbolizira telo, konji čutila, vajeti um in kočijaž simbolizira dušo, zavest. Smo v stanju, ko naša duša spi. To pomeni, da kočijaž spi, spustil je vajeti iz rok, konji pa z veliko hitrostjo vlečejo kočijo, kdo ve, kam. Predstavljamo si lahko, kako nevarno je takšno potovanje.

Um torej deluje nezavedno, naša resnična narava pa je popolno zavedanje. Poistovetili smo se s svojimi čutili, zato smo se znašli v stanju pozabe. Um ves čas teka za stvarmi tega sveta. Želi si zdaj to, zdaj ono. Ko pa se začne v nas prebujati zavest, sprevidimo igro uma. Spoznamo, da nimamo enega, temveč mnogo obrazov, mnogo mask. Naše razpoloženje, čustva se nenehno spreminjajo, iz dneva v dan. Um je velik cirkusant in vseskozi uživa v svoji predstavi. Modreci pravijo, da je um glavna težava, saj je v njem shranjeno vse, kar smo doživeli – brezštevilni vtisi, ki se pojavljajo v obliki misli in čustev. Če ne začnemo mi obvladovati svojega uma, bo um obvladoval nas.

Kako lahko obvladamo nagnjenja uma, negativna čustva, se osvobodimo navezanosti in želja? Obstaja le ena možnost – umu moramo ponuditi večji užitek, kot mu ga lahko nudi katera koli stvar. Ne moremo ga obvladati tako, da zatremo ali potlačimo občutke v sebi, prav tako ga ne moremo obrzdati z askezo, saj bodo želje v nas le še močnejše. Um lahko obvladamo in nadziramo šele, ko smo povezani z višjo močjo – močjo notranjega Zvoka. Modreci pravijo, da ima le Zvok moč, da očisti um vseh vtisov, negativnih misli in čustev, kot so jeza, pohlep, poželenje, in nas osvobodi navezanosti in lažnega jaza ali ega, s katerim smo se poistovetili. Bolj kot je um čist, višje se dvigne zavest. Ko je um popolnoma očiščen, ko v njem ni več nobenega vtisa, se znajdemo v stanju globoke tišine in radosti.

Pitagora je govoril, da je filozofija čiščenje uma. Indijski mistik Arjan Dev pa pravi, da je poslušanje notranjega Zvoka očiščevalna kopel."

Šele ko očistimo um, pride do izraza naša resnična narava? "Vedeti bi morali, da doživetje globoke radosti, po kateri hrepenimo, ni možno, dokler ne spoznamo svoje resnične narave, ki je mir, ljubezen, radost, po čemer vsi hrepenimo. Ne bi je smeli zamenjati s srečo, ki jo človek izkusi, ko je v stiku s čutnimi predmeti."

Toda pot vase ni preprosta. "Ko se človek poda vase, je soočen s temnimi platmi uma, z jezo, žalostjo, s strahom, z navezanostjo, s sebičnostjo in podobnimi čustvi. Vzdržati v notranjem boju s svojimi slabostmi zahteva pogum in močno voljo. A zavedati se je treba, da nič ni nemogoče tistemu, ki je v stiku z višjo močjo. Spoprijemanje z umom ni lahko, je pa osvobajajoče."

Preprostost na poti prebuditve je verjetno prej prednost kot ovira? "Da, kdor je preprost, ima veliko prednost. Tisti, ki ima veliko informacij in se ima za učenega, morda misli, da ve vse, a je poln dvomov. Iz knjig si lahko pridobimo le izposojeno znanje, to ni naše znanje. Ni pametno tratiti časa v brezplodnih razglabljanjih in dokazovanju. Znanje in intelekt sta nam v pomoč, toda morali bi ju preseči. Če si želimo pridobiti resnično védenje, mora biti to plod lastne izkušnje. Le tako lahko postanemo zavestno bitje."

Razcvet, širjenje zavesti je v resnici najpomembnejše poslanstvo vsakega izmed nas? "Razvoj zavesti ali notranji razvoj človeka je proces. Vse manj je negativnih misli in čustev in človek postaja vse bolj prebujen, zavesten. Le kdor je potrpežljiv in vztrajen, bo nekega dne premagal lažni jaz, ego, spoznal višji Jaz in doživel brezmejno radost. Tedaj človek zaživi kot zavestno bitje, posameznikova zavest se zlije z najvišjo Zavestjo.

Naš cilj je postati zavestno bitje, ki občuti ljubezen do vsakogar. Kdor ljubi, je postal resničen človek. Njegov dolgotrajen razvoj je dosegel vrhunec, boj je izbojevan. Nenehno je opit od eliksirja ljubezni. Pravo védenje in ljubezen se porajata istočasno. To nista dve različni poti. Sta kot krili ptice. Z enim ne bi mogla poleteti. Razumevanje sebe in vsega, kar obstaja, si pridobimo, ko doživimo resnično ljubezen. Praznina v nas je lahko zapolnjena le, ko smo povezani z izvirom Ljubezni."

Knjiga Razcvet zavesti je nastala po avtoričinem notranjem navdihu, k pisanju pa so jo spodbudili tudi slušatelji njenih predavanj. Je plod njenega študija zahodne in indijske filozofije, spisov različnih duhovnih tradicij, modrecev, mistikov, pesnikov idr. in hkrati osebnega izkustva. V knjigi je predstavljeno starodavno védenje, ki je pri nas malo poznano.

Namen njenih predavanj o zavesti, človekovem notranjem razvoju, delovanju uma, etiki, harmoničnih odnosih, meditaciji je med ljudi širiti neprecenljivo znanje, ki nam je v pomoč pri osebnostni in duhovni rasti. Navdih in moč črpa iz duhovne prakse, ki je sestavni del njenega življenja. www.razcvet-zavesti.si

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez