Aja, nisem omenila, da sem spala v šotoru in prej nikoli kampirala, ampak pustimo to 'malenkost' ob strani.
Torej, začela sem se spraševati, kaj me tako moti.
Eno je dejstvo, da si z istimi ljudmi zaprt v Rajskem balonu in z njimi delaš, ješ trikrat na dan in se popoldne družiš.
Drugo je, da preden dosežeš katero koli postajo (na primer wc ali zajtrk), dobiš najprej 20 vprašanj 'kako si'. Mislila sem si: joj, ne vem še, še zbudila se nisem. Ampak sem jim seveda poslala nasmeh in odgovor »dobro, pa ti?«.
In tretje, pravzaprav nisi mogel imeti niti sekunde samote, če se nisi ravno skril za cel dan v šotor.
Ti nasmejani, srečni, zgovorni ljudje so bili vsepovsod, kar je sicer čisto super, zmotilo pa me je, da niso imeli nobenega občutka za zasebnost drugih. Bili so pač brezskrbno in veselo vsiljivi, in ko imaš okoli sebe 150 takšnih ljudi, ki se želijo nenehno pogovarjati in te 150-krat na dan vprašajo »kako si«, se ti počasi začne rolati.
Bilo je sicer tudi nekaj takšnih ljudi, ki so se 'skrivali' med jedjo in so si nosili hrano v šotor ter se močno trudili ohraniti nekaj zasebnosti, vendar so se mi zdeli sprva zelo nenavadni. A že po mesecu dni bivanja tam sem jih še kako dobro razumela!
Tudi name je začela pritiskati ta odprtost ljudi brez meja. In končno sem začela tudi jaz postavljati 
meje, kdaj se želim pogovarjati in kdaj ne ter s kom, koliko časa, kam grem in kaj bi res rada počela.
Verjetno mi ni potrebno posebej omenjati, da sem potrebovala dvakratno količino energije, če sem želela postaviti in ohraniti meje.
Zakaj? Ker sem se prvi mesec trudila biti ena izmed njih, potem pa sem morala začeti poslušati SEBE. Obrniti ploščo.
Šele takrat sem se jasno zavedla, da sem jim prvi mesec želela zgolj ustreči, jim biti enaka in sem jim s tem dopustila, da mi oni diktirajo življenje. Tako sem dobesedno podpisala pogodbo za lastno nesrečo - ker jih nisem želela užaliti in sem želela, da bi bili oni srečni. In potem me je stalo dvakratne energije, da postanem to, kar res sem, ker tega nisem storila že na samem začetku.
Se nadaljuje...
Besedilo in foto: Tina Puncer, terapevtka soulworka
Za osebna vprašanja in individualno svetovanje je Tina Puncer dosegljiva na info@soulwork.si.
Preberite tudi:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
