3 načini, kako nas lastni možgani ovirajo na poti do dobre volje

24. 6. 2017
Deli
Pretentajte svoje možgane - in bodite dobre volje (foto: Profimedia)
Profimedia

Evolucija nam je v možganih pustila številne mehanizme, ki nas potiskajo k negativnim čustvom in slabi volji. Če razumemo, zakaj se to dogaja, lahko proti temu ustrezno ukrepamo. Ker prav je, da ste danes dobre volje!

1. Slaba volja je privzeto stanje - za dobro voljo pa se je potrebno potruditi

Sigmund Freud je trdil, da je slaba volja privzeto (default) stanje za naše možgane. Zato je biti slabe volje izredno enostavno, kajti da smo slabe volje, ni potrebno narediti nič. Oziroma - če nič ne delamo, je še lažje biti slabe volje. Kajti dobra volja zahteva ravno obratno, zahteva, da nekaj počnemo in se s tem spravimo v boljšo voljo.

Naj ponudimo primer. Pomislite na nekoga, ki je slabe volje. Kako si takšno osebo predstavljate? Verjetno si ga predstavljate v zatemnjeni sobi, v tišini, v brezdelju, razočaranega nad samim seboj. Zdaj pa si predstavljajte nekoga, ki je dobre volje. Zelo verjetno, si ga ne predstavljate v istem okolju kot nekoga, ki je slabe volje. Običajno dobro voljo povezujemo z zabavnimi dejanji - druženje s prijatelji, športne aktivnosti, hobiji. 

Ta razlika med dobro voljo in slabo voljo, ki se skriva v tem, da nekaj počnemo (kar pa je ravno v nasprotju s privzetim stanjem naših možganov), je obenem tudi past, v katero se ljudje radi ujamemo - sploh v času dopustov. Zelo pogosto namreč ljudje srečo (in dobro voljo) enačijo z odsotnostjo opravljanja neželenih opravil, kar v času počitnic izkoristijo tako, da ne delajo nič. Delati nič pa vodi v slabo voljo - da bi resnično bili boljše volje, moramo namreč namesto neželenih opravil opravljati tisto, kar nas veseli.

2. Raje imamo nesrečnost, kot pa negotovost

Z odraščanjem se spreminja tudi naša miselnost. Možgani nas po najstniških leti pričnejo odvračati od tveganj in dejanj, ki bi se nam morda v času odraščanja zdela zabavna, zanimiva, drugačna. Kar se vsekakor zdi smiselno, saj nam to preprečuje, da v odraslih letih počnemo škodljive neumnosti, a nas obenem tudi ovira pri odločanju za spremembe, ki bi vodile k naši sreči - kar posledično pomeni, da nas ovira na poti do dobre volje.

Ker se miselno preusmerimo stran od tveganj, pričnemo z leti spremembe, s katerimi bi se lahko soočili, sprejemati kot negativne. Tudi, če bi te spremembe prinesle za nas nekaj pozitivnega, nas možgani silijo k ohranjanju statusa quo, ker je to preprosto lažje in manj tvegano. Pri tem ne gre zgolj za fizične spremembe (selitev, menjava službe, menjava partnerja), temveč tudi za spremembe v mišljenju.

V eni od raziskav so na primer depresivnim in samokritičnim ljudem poskušali pomagati tako, da bi o sebi pričeli razmišljati pozitivno. Uporabili so različne psihološke metode, a jim sprememba mišljenja ni prinesla boljše volje, postali so le zmedeni in nejevoljni. 

Možgani nam torej pripovedujejo, da je bolje biti v situaciji, kakršni smo, pa četudi je ta slaba, kot pa, da poskušamo uvajati spremembe, saj je - to vam je verjetno znano - vedno lahko še slabše. Če je to smiselno, pa presodite sami.

3. Žalost je nalezljiva

Saj poznate tisto staro misel, da ima slaba volja rada družbo? Poglejte samo, koliko današnje zabave je osnovane na negativnih emocijah - žalostne pesmi, strašljivi in nasilni filmi, morbidni dokumentarci (in novice) o umorih in smrti, družbeno-kritične standup komedije. Nagnjeni smo namreč k poveličevanju negativnega - tudi, ko se nam zgodi nekaj slabega, o tem radi veliko in podrobno govorimo.

Znanost je ugotovila, da je razlog za to nagnjenost k negativnim čustvom predvsem to, da v teh negativnih čustvih v bistvu uživamo. Negativna čustva namreč v možganih sproščajo dopamin, kemijsko spojino, ki jo naše telo enači z užitkom. Podobno se dogaja, ko se izpostavljamo adrenalinskim nevarnostim ali pa, ko pojemo košček čokolade.

Od stvari, ki nam sproščajo dopamin, pa lahko postanemo tudi odvisni. In znanstveniki so ugotovili, da so nekateri ljudje resnično odvisni tudi od žalosti (slabe volje, negativnosti). Da ne bo pomote - ti ljudje v tem nikakor ne uživajo, tako, kot tudi odvisnik od droge ne uživa v tem, da je odvisnik. Gre za ujetost v stanje, kjer se oseba oklepa nekega močnega negativnega čustva in ga ne želi izpustiti (pozabiti, prenehati podoživljati), ker ji prav ta daje občutek, da je živa. 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez