Razumeti stvarnost: Osupljiva skrivnost materije

13. 10. 2014
Deli
Razumeti stvarnost: Osupljiva skrivnost materije

Zdi se, da je materialno vesolje dejstvo, ki mu ni mogoče oporekati. Materialnost je področje, ki nenehno zaposluje naše čute. Pa vendar ga vzhodni mistiki od nekdaj obravnavajo kot svet iluzij.

Razlagajo, da gre za prepričljive predstave v naši zavesti. Da bi namreč snovne, pa tudi nesnovne objekte opazili, je zavest nujno potrebna. Kakšen smisel bi imel materialni svet, če ga nihče ne bi opazil?

Le redko kdo pomisli, da objektov nobeno živo bitje ne zaznava neposredno temveč posredno, preko vtisov, ki jih dobimo o njih. Ko gledamo mizo, se noben atom mize ne posreduje v našo zavest, pač pa je svetloba tista, ki po odboju od njih v našem očesu ustvari svetlobne dražljaje, ki jih možgani pretvarjajo v sliko. Toda slike v naših možganih nastajajo tudi povsem brez svetlobnih dražljajev. To se dogaja v sanjah. Med slikami, ki so »materialno pogojene« in sanjskimi podobami ni nobenih razlik! Ali je torej materija nujna za pojav »snovnih« objektov na platnu naše zavesti?

Einstein je s svojo slavno formulo pokazal, da je materija le oblika energije. Energija in masa imata isti izvor. Opozoril je tudi na dejavnik, ki ga dotlej pri obravnavi mase niso jemali resno: hitrost. Ta ima vlogo vplivnega dejavnika med njima. Toda na tem mestu se ne želimo poglabljati v relativnostno teorijo temveč v veliko bolj praktično vprašanje, ki me je kot študenta leta in leta begalo: Kako je mogoče, da absurdno prazen atom obravnavamo kot gradnika »trdne« materije? Kako se nam ob tej praznini zdi, da je materija nekaj »trdnega«, čvrstega?

Kako prazen je atom, nam zgovorno pokaže primerjava: če bi preprost vodikov atom povečali na velikost nogometnega igrišča, bi bilo jedro, ki bi se nahajalo sredi igrišča, veliko kot teniška žogica, elektron, ki bi frčal nekje na zadnji tribuni, pa bi bil velik kot bucikina glavica. Vse ostalo bi bil prazen prostor! Kljub temu strukturo atoma obravnavamo kot kroglasto tvorbo, ki ima ustrezno trdnost in predstavlja osnovnega gradnika vsake materije. Kako le?

Odgovor je presenetljiv: zaradi skoraj svetlobne hitrosti, s katerimi se subatomski delci gibljejo v njem.

Čeprav je elektron (pravilneje elektronski oblak) brez mase, ga zaradi svetlobne hitrosti, s katero kroži, »opažamo« na vseh točkah krožnice hkrati, krožnice pa se gosto prepletajo in prekrivajo ter ustvarjajo krogelno ploskev. Za boljše razumevanje si lahko pomagamo s prispodobo sobnega ventilatorja. Ko vetrnica stoji, opažamo luknje med njenimi kraki. Ko ventilator poženemo, v polju vrtenja opažamo meglico, ki jo ustvarjajo vrteči kraki vetrnice. Če pa bi vetrnico zavrteli s svetlobno hitrostjo, bi namesto meglice v polju vrtenja videli trdno ploščo in tudi otipali bi jo lahko! Hitrost je dejavnik, s katerim prevarate vid in tip!

Privid trdne materije torej nastane kot posledica velikanskih hitrosti v mikroskopskem svetu. Podobna prevara kot v kinu, ko veliko število zaporednih negibnih sličic, ki jih projektor slika na platno, prevara oko in nam vzbudi utvaro, da gre za zvezno, živo gibanje. Pri mehanizmu »trdnosti« gre za podobno prevaro. Če bi gibanje znotraj atoma nenadoma zastalo, bi ves materialni svet izginil.

Znanost si prizadeva, da bi z razbijanjem atoma na njegove sestavne dele prišla do odgovora na vprašanje, kaj atom pravzaprav je. Da bi temu prišla do dna, je zgradila največje stroje na svetu – eden takšnih je LHC pospeševalnik v Cernu, ki ima premer 27 km. Toda, ali je materijo sploh mogoče razložiti z njo samo? Kje se konča poglabljanje v materialne delce, ki gradijo atom? Za kakšno »snov« gre pri subatomskih delcih, znanost ne zna pojasniti. V resnici ni pomembno, kakšna je snov; pomembno je, kakšen učinke ima. Tudi za elektriko nam je popolnoma vseeno, kakšna je; želimo jo le izkoristiti v svoj prid.

Da je vesolje zgrajeno fraktalno, je že davno poznano dejstvo. Enake oziroma podobne strukture se ponavljajo na različnih odsekih kozmične skale. Kar se kaže na ravni atoma, lahko opažamo na ravni sončnega sistema. Mikro in makro svet sta zgrajena podobno. Naš opaženi svet je le del teh delitev na določenem področju te skale.

Zoran Železnikar; www.prisluhni.si

Razumeti stvarnost: Neskončnost nam je bliže, kot si mislimo

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez