Govorite, ko je konec miru v vaših mislih.
Ko ne zmorete več prebivati v samoti svojega srca, živite na svojih ustnicah in glas vam je zabava in kratkočasje.
V večjem delu vašega govora je misel na pol ubita.
Kajti misel je ptica prostora, ki v kletki besed sicer lahko razprostre krila, a vzleteti ne more.
Nekateri med vami klepečejo iz strahu pred samoto.
Tišina samote namreč razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu željio ubežati.
Drugi spet govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo.
In so ljudje, ki nosijo v sebi resnico, pa je ne povedo z besedami.
V prsih takšnih ljudi prebiva duh v ritmu tišine.
Ko srečate prijatelja na cesti ali na trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik.
Naj notranji glas v vašem glasu govori notranjemu sluhu njegovega ušesa,
ker bo njegova duša ohranila resnico vašega srca kot
pomnimo okus vina,
ko smo že davno pozabili na njegovo barvo in tudi vrča ni več.
Kahlil Gibrani, Prerok
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
