Predolgo hodiš po eni in isti poti, gozd se zarašča ...
Gozda, po katerem hodiš, že dolgo ne opazuješ več
Leta in leta si se držal znane poti. Izhojena je in ravna. Ne moreš zaiti. Gozd zaman zeleni, cvete in te zasipa rumeno in rdeče. Ti si vedno enak.
Že davno ne znaš več govoriti z zelenim glasom. Ne slišiš pretečega šumenja in jeznih senc, ki se plazijo za teboj. Tvoj pogled ne zna več potovati na hrbtu hrošča, ki posluša korenine.
Toda gozd bedi in čuti
Opazil te je, popotnika praznih prsi. Neko noč se grmi premaknejo in vozlišča oživijo. Tvoja široka pot že spreminja namen. Njen cilj zdaj ni več, da te pripelje do cilja, ampak da te zmede. To noč se tvoja pot končuje v gošči, ki je ne poznaš.
V zaraščenem gozdu si in izgubljenost te je prisilila, da si končno začneš ogledovati, kje si. Zdaj moraš občutiti in slutiti. Ničesar drugega nimaš, vsi kažipoti so se udrli v zemljo. Ne moreš priti iz gozda po stari stezi, ki se je zaprla za teboj. Zdaj veš, da ga ne poznaš. Zdaj žaluješ za dnevi, ko ti ni bilo treba gledati okrog sebe.
Ne boj se gozda, ki te je rodil
Nauči se hoditi brez sekire, se plaziti skozi veje in jesti, kar zori. Drevesa se bodo razmaknila, praprot bo zavalovila in jeleni bodo pridirjali z megle od vseh strani. Obstopili te bodo kot ogledniki in se zastrmeli vate. Zate so prišli. Lahko jih pošlješ do zadnjega obronka, se poti so njihove.
Kadar se izgubiš, zapri oči. Samo tako prideš iz gozda.
Vir: Rebula, Alenka - Sto obrazov notranje moči
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
