Zapiski z meditacijskega umika

Poteka v mirnem okolju, zavarovanem od zunanjih vplivov in motenj, kjer je poskrbljeno za vse osnovne materialne potrebe, kot sta bivališče in hrana. Od udeležencev se pričakuje predano sledenje dnevni rutini in izvajanju prakse ‘plemenite tišine’, kar pomeni nevpletanje v kakršne koli pogovore ali komunikacijo z drugimi.

Na začetku oktobra sem se udeležila svojega prvega meditacijskega umika, ki ga je vodil izjemni korejski zenovski mojster Jisu Sunim. Še dobro, da mi je uspelo preglasiti lasten um, ki je, bolj kot se je umik bližal, intenzivneje napletal dvomljive misli o tem, ali je to sploh zame, da mogoče ne bom kos napornemu urniku, da sem vendarle šele začetnica in bi bilo morda bolje vse skupaj preložiti na kdaj drugič.

Kako dobro, da sem raje sledila svojemu učitelju zena Dušanu in notranjemu glasu, ki sta mi govorila, da bo to zame močna in neprecenljiva izkušnja, ki je ne gre zamuditi.

1. dan: Predaja

S polno glavo misli o tem, ali sem res vse naredila, uredila, obvestila, ali imam s seboj vse najnujnejše, pa kako bom našla hotel, sem se usedla v avto in se naenkrat znašla v nepregledni koloni, ki je nastala zaradi prometne nesreče. Najprej se mi je vse skupaj zdelo kot vesoljna zarota, proti meni, kar je moj nemir samo še stopnjevalo. Šele trenutek predaje, ko mi je postalo jasno, da na vse skupaj resnično nimam vpliva, me je vrnil k vdihu in izdihu.

Popolna osredotočenost na dihanje, ki je ena od osnovnih metod zenovske meditacije, z neverjetno lahkoto prežene duševni nemir. Brez težav sem našla hotel sredi neokrnjenih smrekovih gozdov na nadmorski višini 1000 metrov in se priključila drugim udeležencem.

Po uvodnih formalnostih in prvi skupni večerji smo se zavezali k moralnemu pravilniku oz. šestim pravilom, ki pripomorejo k plemenitosti meditacijskega umika: nenasilnosti in neškodljivosti, zaupanju (ne jemlje se ničesar, kar nam ni ponujeno), spolni vzdržnosti, plemenitemu govoru (ko je čas za to), treznosti (brez kakršnih koli opojnih sredstev) in samoobvladovanju (odpoved okraševanja telesa, nošenja oprijetih oblačil, poslušanja glasbe, uporabe komunikacijskih sredstev). Ženske in moški smo bili nameščeni ločeno. Sledili so prvi večerni obred, uvod v prakso z mojstrovimi smernicami in otvoritvena meditacija.

V globok spanec sem padla mirna, z občutkom, da je prav, da sem tukaj, in da bom zmogla z lahkoto. Ker je um, ki me je več kot pol današnjega dneva tako intenzivno razburjal, po svoji naravi zelo nestabilen, zato se ga da hitro ukloniti (vdih in izdih!) in njegova zahteva po nenehni trdni opori je pravzaprav smešna. Torej sem rešena!

2. dan: Ostati ali pobegniti?

Po šestih urah spanja nas ob štirih zjutraj zbudi mojster s petjem budističnih suter in nežnim potrkavanjem na bambusovo palico. Čeprav je ura res zgodnja, je prebujanje prijetno, mirno, tako zelo drugačno od vsakdanjega zvoka budilke, ki me meče iz postelje. Čez dvajset minut smo v skupnem meditacijskem prostoru, kjer ima vsak svoje stalno mesto.

Dan začnemo s petjem suter in z izvajanjem prostracij (priklonov). Tovrstna praksa umirja um, disciplinira telo in ju pripravi na meditacijo. Potem prva jutranja meditacija – dvakrat štirideset minut nepremičnega sedenja in deset minut kinhina – meditacije v hoji. Prvi blok sedenja preživim dokaj mirno, pri drugem se začne oglašati telo.

Bolečina izzove um, ki začne moralizirati, se boriti, terorizirati, si želeti, da bi bilo že vsega skupaj konec, se spraševati, koliko še. In to ta isti um, za katerega sem bila še zvečer prepričana, da mi ne more do živega! Potem se spomnim včerajšnje izkušnje v avtomobilu – ljubeznivo sprejmem bolečino, ki presenetljivo, skoraj v istem trenutku, mine. Spoznam, kako zelo me telo omejuje, kadar mu to dovolim – kadar se z njim istovetim. In kako zelo sledljivo je – kadar je miren um, je mirno tudi telo.

Ob sedmih zajtrk. Nehote opazujem mojstra, kako je. Njegova popolna prisotnost, zavedanje vsakega grižljaja, kako okuša in pri tem uživa, se me globoko dotakne. Kdaj sem jaz nazadnje uživala v hrani? Kdaj sem nazadnje jedla takrat, ko sem bila res lačna? Prisotno, ne mimogrede, največkrat stoje ali med potjo?

Po zajtrku kratek odmor, potem nagovor mojstra in spet sedenje do kosila. Zdaj je na vrsti čustveni nemir. Čustva prihajajo, me preplavljajo, se stopnjujejo, če se jim prepustim. Šele ko jih neham hraniti s pozornostjo, ko se neham istovetiti z njimi, izginejo, kot bi mignil. Sprevidim, kako močno me v življenju omejujejo, kadar jim to dovolim. Namesto da bi raziskala njihov izvor, jih hranim z lastno pozornostjo, da so še silnejša!

Kosilo in premor. Utrujenost. Boli me celo telo. Bom res zdržala? Nisem več prepričana. Počakala bom do večera in se potem odločila.

Popoldanski nagovor mojstra vpijam s celim telesom, z vsakim organom, njegov glas prodira v vsako celico. Razlaga o sutri srca, ki je ena od najpomembnejših suter v mahajana budizmu, in govori o praznini. Praznina je oblika in oblika je praznina ...

Potem spet bloki zazena. Telo se še vedno poskuša upirati, a ga vse bolj obvladam. Misli prihajajo, a se ne vežem na njih. Opazujem brez vpletanja.

Po večerji še dva bloka sedenja, ki mi začne počasi presedati. Utrujenost se stopnjuje. Misli o tem, da sta pred mano še dva dneva s podobnim urnikom (od 4.00 do 22.00), so spet intenzivne. A jih spet spustim, jih ne upoštevam, dvignem se nad njih in se umirim.

3. dan: Vsak trenutek je popoln

O tem, kar sem doživljala pri današnjem sedenju, ne morem zapisati ničesar, ker za to nimam na voljo nobenega orodja. Izkušnja, ki je onkraj racionalnega, onkraj vseh obstoječih konceptov, preprosto ni opisljiva. Občutek po tem pa – ponižnost in neskončna hvaležnost življenju za vse, kar mi daje. Hvaležnost do vsega, kar obstaja – vesolja, narave, sveta.

Po kosilu se umaknem v tiho družbo veličastnih smrek. Sedem pod eno izmed njih in se naslonim na deblo. Ozrem se navzgor, v mogočne zelene krošnje, ki jih naenkrat gledam, voham, tipam, slišim, čutim – vse to hkrati, kot da so del mene in jaz del njih. Meje med nami izginejo. Spoznam, da v resnici sploh ne obstajajo, so samo v moji glavi, polni konceptualne navlake, ki me ločuje od sveta in mi povzroča toliko nepotrebne bolečine.

Odprto srce po licih požene solze radosti, ki sem jo nekje na poti, nevede in nehote, izgubila. Spoznam, da je vsak trenutek popoln, da je vsak dan novo življenje in da je vsaka izkušnja celovita. Ko nekomu ali nečemu poklanjam polno pozornost, se moj um umiri, bivam tukaj in zdaj, notranji monolog izgine, prostor v meni se razširi. Sem v toku.

Mojster nas po kosilu sprejema na osebne pogovore. Na vrsto pridem šele po večerji. Vmes sedenje. Tokrat brez težav. Brez bolečine. Brez dvomov. Brez omejitev.

Po osebnem srečanju z mojstrom se zavem, da sem deležna milosti. Privilegija, ki mi ga tako velikodušno podarja življenje.

4. dan: Življenje kot umetnost

Je mogoče, da te samo štirje dnevi intenzivnega umika v sebe, v lastno notranjost, tako zelo spremenijo? Kako trajne in globoke so pravzaprav spremembe, ki so se zgodile v meni? Kako bo, ko se vrnem nazaj? Bom zmogla vsa ta spoznanja in izkušnje prenesti v vsakdanje življenje? – Ker edino to šteje!

Duh zena jemlje življenje kot umetnost, ki se kaže v igrivi predanosti preprostim vsakodnevnim stvarem, brez govora o duhovnosti. Živeti polno v duhu zena pomeni živeti naravno: ko si lačen, jej, ko si utrujen, počivaj. Zdaj vem, kako pomembno je tukaj in zdaj – povsem navadno življenje malih ali velikih stvari vsakdana. Mi bo uspelo, da življenja ne bom več doživljala kot enoličnega, temveč kot pozorno predanost nenehnemu čudenju in raziskovanju?

Zdaj poznam način, ki prebuja notranjo in s tem tudi zunanjo ustvarjalnost. Bom končno sposobna živeti brez težkih okov, za katere sploh ne vem več, kako težki so? Ptice, odete v težke okove, zagotovo ne bi mogle leteti in žvrgoleti ode radosti bivanja – tukaj in zdaj.

Vesna Fister

Več o zenu ...

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel