Človeštvo se zelo občutno cepi na dve različni polovici

5. 11. 2021
Deli
Človeštvo se zelo občutno cepi na dve različni polovici (foto: pixabay)
pixabay

Človeštvo po spiralni poti (vse višje ali vse širše) prehaja iz ene evolucijske ali zgodovinske stopnje v drugo (tako že veke!), a vselej z drugačnim oziroma z vse širšim zavedanjem.

Modreci in modrijanke starih kultur, predvsem vedski ršiji in džotiši ter tibetanske lame, pa indijanski poglavarji in šamani ter slovanski sibirski kami naj bi že pred dvema ali tremi tisočletji dodobra dognali razvojne stopnje zemeljske evolucije, še posebej pa evolucijske ravni in kvaliteto zavesti ljudi na Zemlji. Na zimski solsticij, decembra 2012, se je začela nova 'peta Zemlja' ali po majevsko 'galaktični svet', ko je po prerokbah treba dokončati ali odvreči vse staro – nepopolno in dovršiti začeto prenovo na Zemlji.

Trenutno ljudje na Zemlji preživljamo precej težavne čase ‒ staro še ni odšlo povsem, novo se komajda svetlika na obzorju. Vse pa se silno naglo spreminja. Počutimo se kot v centrifugi, ki melje in premetava, drobi in hkrati osvobaja. V življenja ljudi prihajajo novi izzivi, vrednote pa se spreminjajo. Nekateri bi najraje pobegnili v kakšen kot ali daleč od trenutnosti, težav, vozlov, dilem, nesmislov ... Pa ne gre! Tu so zato, da se spopademo z njimi oziroma s samimi seboj – z vsemi razglašenostmi, jih uglasimo z brezpogojno ljubeznijo, svoje trenutno potovanje pa dovršimo kar se da celovito in blagozvočno. Nekateri žal zapadajo v depresivna stanja in brezvoljnost, ker ne vidijo novih in boljših poti, tretji pa se na vso moč trudijo, da bi zadržali staro in slabo, ker se jim znano zdi edino varno, neznano pa tvegano. Res, vse novo je pač novo, a prihaja zato, da skupno stopimo na duhovno raven višje.

Po letu 2013 ‒ v letih povsem novih začetkov in svežih pogledov, ki se poskušajo prebiti skozi trenutno meglo starih vzorcev, navad, razvad in okostenelih razmišljanj, se torej sidra novo in povsem neznano; tako silno novo, da nas lahko celo preplaši, če nismo dovolj pogumni in pripravljeni na potrebne spremembe. A vse to je potrebno za novi čas in novo zavest, za izgradnjo boljših časov. Človeštvo se zelo občutno cepi na dve različni polovici ‒ ena polovica podobno kot že daleč pred nami živeči naravnost hlasta po razkrivanju duhovnih in še nezaznavnih svetov naše resničnosti ter se duhovno silno hitro širi, druga polovica pa ostaja v agoniji iskanja sreče na napačnem mestu oziroma z napačnim pristopom – v zgolj pridobitniškem materialnem svetu, v katerem vladajo agonija gonje za vse večjim zaslužkom, pa tudi laž in trgovanje z resnico.

Počelo vsega obstoječega je v duhovnih sferah, v duši. Prepad med obema skupinama ali načinoma bivanja je vse večji. Vsakdo sicer izbira sam, na katero stran se bo naslonil ali kateri skupini ljudi bo dodal svojo moč in prizadevanje, to je svoj lastni prispevek k evoluciji človeštva. Kar bo posameznik sejal (izbral), bo tudi žel. Če bi vsi izbrali kot najpoglavitnejše opravilo zavzet duhovni razvoj, na planetu ne bi bilo toliko sporov in vojn, naravno bivanjsko okolje pa ne tako opustošeno; ljudje bi bili zadovoljnejši in v vsem bogatejši. Obilja in blagostanja smo namreč deležni toliko, kolikor smo duhovno široki. Zato je duhovni razvoj najboljši uresničevalec naših potreb in želja ter tudi najučinkovitejša zaščita. Širši ko smo, bolj smo varni in bolj obdarjeni z vsem, kar nam življenje na Zemlji ponuja.

V ciklusih nove Zemlje ali v življenju na novem evolucijskem spiralnem zavoju (po letu 2012) se vse navidez nekako zaostruje in izostruje hkrati. Nesmisli dražijo in podžigajo drugačno odzivanje ter uporniškega duha. Pomembno je, da ohranimo dostojanstveno držo, vredno človeka, in ne pustimo, da nas ti nesmisli vsakodnevne preračunljive 'politike' omrežijo, okužijo, uničujejo, onesrečujejo ... Da vztrajno in čuječno ter čim bolj umirjeno gradimo temelje novega sveta in drugačne osmislitve. Da tenkočutno poslušamo in izslišimo, kar nam Univerzalna življenjska bit ali Logos šepeta. Da gradimo vidne mostove v boljši jutri, kar nam omogoča v prvi vrsti duhovna rast ter z njo jasnejše (samo)zavedanje! Pri tem se lahko prav imenitno učimo iz modrosti minulih kultur. Dandanes se tudi vse več raziskovalcev preteklosti zaveda: Bolj kot so ta znanja oddaljena, večjo modrost so dosegala. Stoletja pred nami so namreč že precej zmistificirana, modrosti pa že preveč popačene. Velik del človeštva je bil pred našim štetjem že tik pred razsvetljensko fazo. A ne še povsem. Zato potovanje in iskanje še vedno nadaljujemo. Poseči velja tisočletja nazaj ‒ celo 10.000 ali 12.000 let v davnino.

Govorim o duhovnih učenjih in sposobnostih, ki jih dandanes komajda slutimo, kaj šele, da bi jih razumeli. Znanja naših davnih planetarnih prednikov pa niso premosorazmerna s tehnološkim napredkom in materialnimi dobrinami. Sodobniki si sicer lastijo pravico soditi in presojati po lastni pameti oziroma bolje – nespameti, togosti in ozkosti! Razširimo torej krila v sfere duha, kjer se porajajo tako jasne misli kot tudi ideje, usklajene z razvojem zavesti na Zemlji. V širjavah zavesti se vzpostavlja učinkovitost. Jasnejše kot so misli, uvidi in ideje, prodornejši, uspešnejši ali hitrejši smo pri uresničevanju želja in potreb.

Naporen je čas temeljnih in temeljitih sprememb, ko se zdi, da se ruši prav vse, kar odpira vrata novemu. To novo je v mnogočem istočasno staro kot človekov um in raz‑um ter njegove duhovne in intuitivno-telepatske sposobnosti. Človeštvo iz dneva v dan tudi vse bolj prebuja svoje speče sposobnosti. Večina se sploh ne zaveda, kakšne talente, fizične in duhovne, imamo kot človeška vrsta. To odkrivanje je zares vredno in dragoceno živeti.

Kdor na prehodu v novi čas ne bo dovolil potrebnega spreminjanja in razgradnje slabega v svojem življenju in delovanju, odzivanju in v medčloveških odnosih, bo dokaj verjetno doživljal boleče gnetenje. Spreminjanje in razgrajevanje še nedovršenega, nepopolnega, cagavega, egoističnega je NUJNO. Vse, kar ni sočutna ljubezen, je ovira.

dr. Mira Omerzel - Mirit

Več na: veduna.si

Katedra Veduna 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez